KDO SE BOJI MIRU V TATARSKI PUŠČAVI?

avtor FRANCO JURI

Nobenega dvoma ni, da je prelomnica, ki jo je svetu vtisnil ameriški predsednik Donald Trump, zaskrbljujoča. Napoved, da želi Ameriko (ponovno) narediti “veliko”, brez priseljencev, proti znanosti, intelektualcem, univerzam, sodnikom in požiranjem, s kavljem ali prevarantom, Grenlandijo, Panamo, Kanado, ukrajinskimi redkimi zemeljskimi oblastmi in Gazo, očiščeno palestinskega prebivalstva, da bi postala meka za ameriške in izraelske oligarhe in gangsterje na počitnicah, je že ustvaril distopično situacijo, ki si je do včeraj ni bilo mogoče predstavljati. Da pa bi napolnili kozarec evropskih strahov, je tu predvsem Trumpov “proruski” obrat glede ukrajinskega vprašanja, njegovo pogajanje s Putinom. In smo pri paradoksu; veliki ameriški nasilnež hoče mir brez če in ampak, Evropa namesto tega poziva k vojni za »pravičen mir«. Medtem ko je bila EU doslej bolj ameriška kot Amerika in si je streljala v nogo, da bi pokazala svojo atlantsko lojalnost, se zdaj znajde za bolj rusko Ameriko kot Rusijo in novim mednarodnim redom. Ali kot je zapisal Vlado Miheljak v Mladini, »tisti, ki imajo Trumpa za zaveznika, ne potrebujejo sovražnika, kot je Putin«.

Evropa, ki je preplavljena s paniko, zdaj ne počne nič drugega, kot da šteje in se ponovno zbere, med Macronom, Starmerjem in bojevito Von der Leyen in Kallasom, v poskusu, da bi se zmela in iskala videz enotnosti, ki nekako ohranja atlantistično os in še naprej satanizira Rusijo, kljub zadregi Trumpovih “putinovskih” odhodov.

Ampak pojdimo po vrstnem redu. Vojna v Ukrajini, katere začetek se na splošno pripisuje ruskemu vojaškemu napadu februarja 2022, ima dejansko bolj zapleteno genezo. Številni analitiki, ki še niso »vključeni« v evroatlantsko pripoved, opozarjajo na pravi začetek vojaškega konflikta v »revoluciji na Majdanu« leta 2014, odločno protiruski obrat, ki je sledil vodstvu države po pobegu predsednika Janukoviča iz Kijeva, spopade med nasprotujočimi si nacionalizmi in 48 ruskimi borci, ki so bili živi zažgani v Domu sindikatov v Odesi, ruski separatistični upor v Dombasu, pokoli ukrajinskega bataljona Azov v tej regiji, priključitev Krima Ruski federaciji in plazeča vojna v vzhodni Ukrajini s 14 tisoč smrtnimi žrtvami v osmih letih. Toda poleg vsega tega kaosa in neuspeha sporazumov iz Minska, ki so bili po besedah Angele Merkel mišljeni bolj kot preusmeritev časa kot resen poskus pomiritve, je bilo tisto, kar je razjezilo in eksplodiralo Putinovo jezo, predvsem vztrajanje pri želji, da se vstopi nekdanja sovjetska Gruzija in Ukrajina, slednja zgodovinsko srce starodavne Rusije z obalo na Črnem morju, v Natu. Vztrajanje je vzklilo in napovedal Gerge Bush mlajši leta 2008 v Bukarešti v nasprotju z zahodnimi zagotovili, ki so jih dali Gorbačovu in Jelcinu, da se Nato po padcu berlinskega zidu ne bo razširil izven Nemčije. Eksplozivna mešanica je eksplodirala pred tremi leti s tem, kar je Rusija evfemistično poimenovala »posebna vojaška operacija«, ki pa je po mednarodnem pravu v resnici invazivna vojna proti suvereni državi in članici Združenih narodov. Podobno kot zahodne vojne v Afganistanu, Iraku in Libiji. Ukrajina, ki je presenetila Putina in njegove vojaške voditelje, se je odzvala energično, vojaško in politično podprta s strani ZDA, pa tudi držav EU in Nata. Po treh letih vojne položajev, ki se na srečo (še) ni izrodila v vojno s taktičnim jedrskim orožjem, je scenarij žalosten; več sto tisoč smrtnih žrtev na obeh straneh, država razdeljena in sporedno spuščena na kolena, eksodus 20 milijonov Ukrajincev, mednarodna situacija v ravnovesju s prihodom Evrope v krizi militarističnih politik, v katerih je bil izraz mir prepovedan, če ne v kombinaciji s splošnim ponovnim oboroževanjem v protiruskem ključu. Celo sporočila papeža Frančiška za mir so bila prezrta ali stigmatizirana. Od februarja 2022 se je Evropska unija pod vodstvom militantne Ursule von der Leyen in z zunanjo politiko, ki je zaupana mlademu Estoncu, ki je izrazito protiruski in ima malo zgodovinsko-geografske pristojnosti, podala po neznani in minirani poti, pri čemer je presekala vse mostove z veliko vzhodno sosedo in ogrozila na tisoče sankcij, uvedenih proti Moskvi, ne brez protiruske bojevnosti tudi na področju kulture in umetnosti, zlasti lastnih gospodarstev. Ne samo to; ob prvih znakih pogajanj je Evropa nekritično sledila anglosaškim sirenam, ki so razveljavile tisto, ki jo je Erdogan poskušal v Istanbulu in jo je na nek način že podprla Moskva. Vojna se je tako nadaljevala, Volodimir Zelenski se je prepričal, da je zmaga nad Rusi neizbežna in da je ponovna osvojitev Krima le nekaj korakov stran. Milijarde dolarjev in evrov orožja in streliva so pritekle na ukrajinska bojišča, kjer pa Rusi še naprej napredujejo meter za metrom, ne da bi jih motil zdaj tragično neuspel ukrajinski napad na rusko regijo Kursk. Toda pravi hladen tuš je prišel s Trumpom, čigar retorika proti Zelenskemu je zdaj presegla celo Putinovo, saj je šel tako daleč, da je prekinil vojaško pomoč Ukrajini.  

In kako se je zmedena Evropa odzvala na ta preobrat? Prvi, ki je stopil na teren in se predlagal za evropskega jedrskega voditelja, je bil očitno Emmanuel Macron, predsednik z malo legitimnosti v svoji državi, glede na slab volilni rezultat njegove stranke na splošnih volitvah leta 2024. Toda vojna je, kot vemo, čudežni tonik in če je strah pred Rusom štirideset, se lahko vprašljivi voditelj spremeni v spoštovanega voditelja. Kot Napoleon. In tako se zdi, da s tem, ko prikliče neposredno rusko grožnjo Franciji in Evropi, predlaga s francoskimi jedrskimi bojnimi glavami potencialno zamenjavo za Ameriko v vonju umika. Na drugi strani Rokavskega preliva ga ostro odmeva Keir Starmer, prav tako jedrski premier, vendar s hipoteko Brexita in Združenega kraljestva, ki želi popraviti ograje z EU, vendar kot protagonist. In potem je tu še običajna Von der Leyen, ki v pričakovanju Sveta in Evropskega parlamenta izbruhne: ReArm EU! 800 milijard evrov za oborožitev. Kaja Kallas dodaja: 40 milijard, nato pa se zadovolji s 5, za orožje Ukrajini!  Zelenski, hvaležen evropskim botrom, po negovanju, ki sta ga Trump in Vance utrpela v živo na televiziji v Ovalni pisarni,  in na priporočilo sekretarja Nata Marka Rutteja se je pripravljen vrniti v Washington in podpreti ameriški načrt za premirje, o pogojih katerega pa bosta odločala Trump in Putin. Evropski svet je odobril načrt za ponovno oborožitev, vendar so predsedniki vlad zaskrbljeni, da bi to izračunali. Vsak s svojimi volivci in neizogibnim zmanjšanjem socialne porabe. Komisija priznava prekinitev davčnega pravila; Države si lahko izposojajo preko meja, vendar le za vojaške izdatke. Ne smemo pozabiti na Ruttejevo nespodobno podrigovanje: “Če ne želite povečati vojaških izdatkov, študirajte ruščino ali se preselite na Novo Zelandijo!” Vsakdo pa zgreši eno od tistih podrobnosti, v katerih se hudič pogosto skriva; v Evropi skrajna desnica stepa kot smetano. Večina jih je blizu Trumpu in tudi Putinu. Povečujejo se, ker liberalne, ljudske, socialdemokratske in celo zelene stranke niso uspele ohraniti niti socialne kohezije niti zelenega prehoda. Zdaj se osredotočajo na vojaško industrijo, večinoma zasebno, iluzorno protikrizno zdravilo, zlasti v germanskih sanjah. Sledil je poln atlantizma  neoliberalne geopolitične direktive iz tujine, ki ustvarjajo družbeno nezadovoljstvo. Po ruski invaziji na Ukrajino so se odrekli, saj so mislili, da bodo rusko gospodarstvo spravili na kolena, na poceni in kakovosten vir energije, s čimer so kaznovali, zlasti v Nemčiji, pa tudi v Italiji, velik del nacionalne industrije. Pogoltnili so celo žabo napada na Severni tok, zaradi katerega so Evropejci še bolj odvisni od alternativnih, dražjih in dolgoročno nezanesljivih oskrb. In zdaj se vanj vnašajo tudi Trumpove tarife. Evropa je v globoki krizi, vendar se na svetovno krizo odziva na najslabši možni način, osredotoča se na militarizacijo in vojno industrijo, čaka na sovražnika iz svoje puščave Tatarov iz Buzzatianskega spomina in ga poskuša izgnati s topovi. Toda odpoved politiki miru ter socialnega in trajnostnega razvoja bo povečala družbene neenakosti, strahove in osiromašenje velikih delov prebivalstva. Radikalne politične spremembe, ki jih narekujejo jeza in strah pred velikimi družbenimi sloji ter instrumentalna demonizacija priseljencev, so zdaj na dlani in ne samo v ZDA. Jutri bi lahko Evropa, oborožena do zob, demokratično prešla v nove skrajno desničarske vlade. Ali je to res tisto, kar želimo za našo celino?