CERKEV IN SVET

avtor ANDREA BELLAVITE

Še nikoli prej ni bilo takšne medijske pozornosti do obredov po smrti papeža Frančiška, konklavu in izvolitvi novega rimskega škofa. Niti vseprisotni Janez Pavel II., pristen svetovni popotnik, ki je 27 let skrival vse možne reforme Cerkve in ki je vplival na hitre procese sprememb v svetu v drugi polovici dvajsetega stoletja, ni bil deležen enakega zanimanja.

Celoten planet – ali vsaj njegov del, na katerega je vplival tako imenovani Zahod – je z zadihanim dihom sledil slovesnemu pogrebu, prevozu v Santa Maria Maggiore in pokopu. Strast do dogodkov katolicizma je presenetljivo bolj zanimala sekularni svet kot verski, saj je šel tako daleč, da je s strahom in tresenjem poln spoštovanja gledal na najbolj mačistični in patriarhalni obred moči, ki je še vedno prisoten v sodobni zgodovini. Tukaj je konklave držal milijarde ljudi prilepljene pred televizijo, zaskrbljene pred podobami kamina, ki so ga upravljali nevedni galebi, »črni dim«, »beli dim«, tukaj je aplavz, kriki Trga svetega Petra, solze nun in bratov, ki so hiteli po gesto na meji med vero in radovednostjo.

Zakaj toliko kankanov za dogodek, ki bi moral v bistvu zadevati katoliške vernike, ki čakajo na svojega novega voditelja?

Obstaja razlaga, ki jo je mogoče najti v besedah in gestah starega Frančiška. Argentinski papež, ki je bil z moralnega in duhovnega vidika vedno močnejši ravno zato, ker je bil fizično krhkejši in šibkejši, je v svetu vzbudil veliko upanja. Njegova nezmožnost »sodbe« in očitna naklonjenost kršiteljem kodificiranih zakonov sta presenetila mnoge ljudi, ki so se počutili oddaljene, izgnane iz Cerkve, dokler niso bile prej zaprte za zahteve kakršne koli specifičnosti in izvirnosti. Neutrudna zavezanost miru je imela obliko politične izbire za podporo revnemu svetu, socializmu namesto kapitalizma. Preprostost dejanj, kot so nošenje lastne torbice na potovanju, uporaba majhnih avtomobilov namesto modrih avtomobilov, zavračanje luksuznih stanovanj, kolikor je le mogoče, kot vsi drugi, so uvedli popolno revizijo papeževe ideje v Cerkvi in v svetu. Prednostna izbira za revno cerkev, pozornost do brezdomcev, vsakodnevna beseda v obrambo pravic migrantov in nemočnih so mu prislužili sočutje polovice sveta in ustrezno antipatijo druge polovice.

Po njegovi smrti so vprašanja postala nujna, do te mere, da so bila naklonjena krčeviti, skoraj patološki pozornosti usodi konklava in njegovih protagonistov. Vprašanje, ki se je širilo v Cerkvi in v političnem/kulturnem svetu, je bilo: ali bo naslednji papež sklical koncil, da bi dal kanonično obliko in stabilnost revolucionarnim intuicijam, ki jih je predlagala osebnost Frančiška? Ali pa bo človek posrednika, sposoben popraviti koščke, ki jih je razbila Frančiškova inovativna silovitost, in ponovno zgraditi enotnost med breznimi različnostimi, ki so se razkrile med »frančiškanskim« papeštvom? Ali bo katoliška Cerkev še vedno obstajala, kot je bila dejansko ustvarjena od postkonstantinovske dobe (četrto stoletje) naprej, ali se bo predstavila kot ena od mnogih možnosti za uresničitev posebne oblike odnosa z božanskim? Ali bo še vedno obstajalo strogo moško in celibatno duhovništvo ali se bo začelo obdobje radikalnih reform, v skladu s Frančiškovim odmevnim priznanjem dejstva, da so vse religije poti, ki vodijo k Bogu in k izboljšanju človeka?

Prvi vtis, ki ga je vzbudil novi papež Robert Frančišek Prevost, znan tudi kot Leon XIV., je resnična postava du role. Zdi se, da je bila bela obleka prilepljena nanj precej pred mesecem majem 2025. Z drugimi besedami, zdi se, da je izbira mediacija. Leon XIV. bo zagotovo v skladu s Frančiškom, ki si ga je poleg tega želel in ga izbral za sodelavca v vlogah velikega pomena in pomena. Vendar pa ne bo manjkalo pastoralne in družbene preudarnosti, ki bo katoliški Cerkvi omogočila, da ohrani svoje privilegije v dvoranah planetarne moči, vendar ji ne bo dovolila, da bi naredila popolnoma nov korak, o katerem bi morda sanjal Frančišek.

Injekcija varnosti za tiste, ki so se bali radikalne preobrazbe in nespornega, vsaj trenutnega razočaranja za tiste, ki so pričakovali novo Cerkev, svobodnejšo, bolj duhovno, globlje krščansko.