TUDI ŠPORT JE ODPIRAL MEJO

Nova Gorica in Gorica sta skupno zakorakali v leto 2025, ki je mesti postavilo pod žaromete vse evropske javnosti. Za obe mesti vse to predstavlja nov način dojemanja sožitja in zato skupnega prikaza kulturnih, zgodovinskih in naravnih dobrin ter značilnosti Goriške. Goriško deli meja, ki ni le politična, je tudi ločnica med dvema narodoma, ki se uvrščata v romanski in slovanski svet. Tovrstno “soočanje” je v zgodovini bilo venomer nekoliko napeto in se je velikokrat spremenilo tudi v nasilne obračune. Strasti so se v letih in desetletjih nekoliko „pohladile“, tako da se je ozračje toliko zjasnilo, da je privedlo do zmernejših odnosov, ki so konec koncev privedli do GO!2025.

V načrtovanju in pripravah na to izjemno leto, ki nam ga mnogi zavidajo, so v raznih krogih kar tekmovali s pojasnili, kdo da je bil najbolj zaslužen, da je, ne samo državna, temveč tudi meja v glavah ljudi, postajala vedno bolj ohlapna in da je končno tudi padla. V vseh teh, včasih nekoliko hvalisavih izjavah, pa smo pogrešali izpostavo vloge športnih in rekreacijskih panog, ki so v svoji skromnosti najbrž  nemalo pripomogli k prebroditvi mejnih pregrad.  

Sam sem veliko let bil soudeležen pri mnogih dogodkih čezmejnega značaja, ki so kot predznak imeli razne športne panoge. Gorica je staro mesto in v njem so bili nekateri športni dobro razviti, košarka in odbojka celo na najvišji ravni, medtem ko se je v Novi Gorici, mladem mestu, telesnokulturna dejavnost šele postavljala na noge. Stike s sosedi so nekatera goriška društva (zlasti iz vrst slovenske manjšine) vzpostavila še pred uvedbo propustnic. Pionirka teh stikov je nedvomno bila Juventina iz Štandreža, ki je na svojevrsten način odhajala na nogometna srečanja z ekipo Železničar v Šempeter. To se je dogajalo že v prvi polovici petdesetih let, ko je bila meja še hermetično zaprta, čeprav ne z zidom, podobnim berinskemu. Svojevrstnost se je kazala v tem, da so nogometaši Juventine za prehod meje uporabljali kmečka dvolastniška dovoljenja. Mnogo Štandrežcev je namreč imelo njive na vrtojbenskih in šempeterskih poljih.

Z uvedbo propustnic, so prehodi meje postali bolj dostopni, tako da na pol „ilegalno“ prehajanje ni bilo več potrebno. Nogometu so sledile odbojka in košarka, ki sta bili v obeh Goricah zelo popularni in lahko bi rekli, da sta panogi v dveh mestih skupaj rasli, zlasti na mladinskem področju. Pri teh dejavnostih, so bila prav društva slovenske manjšine v Italiji tista, ki so orala ledino in počasi, a vztrajno odpirala pot novim oblikam zbliževanja obmejnih ljudi.

Vse to pa se je dogajalo na ravni društvenih stikov z udeležbo majhnega, skoraj neopaznega števila mladih športnikov in njihovih spremljevalcev. Množični prehodi, rekreacijskega značaja, so se pričeli uresničevati nekoliko kasneje, v drugi polovici sedemdesetih let. Takrat so se nakopičene napetosti na meji toliko umirile, da so ljudje v obeh Goricah začeli razmišljati o bolj konkretnih in odmevnejših skupnih čezmejnih akcijah. V določenih krogih so razumeli, da nima več smisla oklepati se sovražnega odnosa do soseda, ga prezirati in celo zasmehovati. Takrat je prehajanje meje postalo nekaj običajnega in razen bežne kontrole na mejnih prehodih z vprašanjem carinika in financarja „kaj prijavite, oz. cosa dichiara“, ni predstavljalo večjih težav. V obojestransko korist so italijanski državljani odhajali po nakupih in drugih opravilih v Novo Gorico, takrat še jugoslovanski podaniki pa z istimi nameni v Gorico. Oboji so se začeli zavedati, da na drugi strani meje ne prebivajo „bav-bav“ ljudje, temveč osebe z podobnimi lastnostmi, željami in potrebami. Športne aktivnosti so se v te prehode meje dobro vključile in dopolnile tiste niše, ki niso zadevale zgolj trgovin in nakupov v njih. Te aktivnosti so se neposredno dotaknile ljudi in njihovih želja po prebroditvi mejnih ovir, v mnogih primerih tudi spoznavanja, kako živijo sosednje in kaj oni mislijo o sosedih na drugi strani ločnice. Na pobudo obeh občinskih uprav (pobudnika sta bila takratna župana Pasquale De Simone in Jože Šušmelj), so leta 1976 zaživeli „Pohodi prijateljstva“, ki so po množičnosti presegli vsa, še tako optimistična pričakovanja. Organizator na italijanski strani meje je bilo salezijansko združenje TGS (Turismo Giovanile Sociale), ki je delovalo v sklopu zavoda San Luigi, na slovenski pa Občinska zveza telesno kulturnih organizacij (OZTKO). Šlo je za novost, ki je takoj vžgala. Na začetku je bil ta pohod namenjen izključno mladini pod 17. letom starosti, kasneje pa so se le-temu pridružili tudi drugi ljudje. Za prehod meje je zadostoval le vpisni kartonček. Prisotnosti so dosegale visoke številke, ki so šle v tisoče, samemu pohodu pa gre dodati še dejavnosti, ki so ga spremljale: sodelovale so folklorne skupine, mažoretke, pa godbe na pihala. Skratka, šlo je za velik praznik preseganja mejnih ovir. Čez kako leto se je pohodu pridružila še ena čezmejna prireditev: Kolesarjenje prijateljsta. To prireditev si je zamislila novogoriška stran, kolesarji so po vožnji v Novi Gorici, prečkali mejo in skozi Gorico vozili skozi Štandrež, Sovodnje in Peč ter se na mejnem prehodu v Mirnu vrnili v takrat še Jugoslavijo. Pot jih je nato vodila skozi razne vasi do cilja, ki je bil v Novi Gorici. Lepi in pomenljivi prireditvi sta trajali kakih 15 let, nasledili pa so jima še drugi čezmejni pohodi, ki so se poleg obeh obeh mest dotaknili tudi podeželja. Omeniti gre pohod Števerjan-Gonjače, Jamlje-Sela na Krasu, Sovodnje-Miren, vzpon na Sabotin, itd. Mesti pa sta ponovno zaživeli s čezmejnim pohodom „Vivicittà-Poživimo mesti“, ki traja še danes. Prav tako še danes traja svojevrstna prireditev, ki se je rodila jeseni 1986. Gre za pobudo, ki je mesti povezala po vodni poti in se je uveljavila pod imenom „Soška regata-Regata Isontina“. Štart kajakov, kanujev in gumenjakov je v Solkanu, cilj pa pod Pevmo (prej pod cestnim mostom v Podgori). Takrat je na drugi strani meje bila še Jugoslavija, ki pa se je izkazala za zelo odprto do tovrstnih prireditev. Od leta 1994 so Soški regati dodali še spust po reki Vipavi od Renč v Sloveniji do Sovodenj v Italiji. Žal se ta lepi vodni spust ni obdržal. Organizatorji teh veslaških prireditev so bili in so še KK Soške elektrarne Solkan, KK Šilec Gorica, ŠD Partizan Renče in ZSŠDI. Maja 2004 je uprava goriške Pokrajine, ki ji je predsedoval inž. Giorgio Brandolin podelila priznanja vsem društvom, ki so najmanj 10 let prirejala čezmejne športo-rekreacijske prireditve.

Naštete so le masovne prireditve, ki so k udeležbi priklicale veliko ljudi in so k njim kot pokrovitelji pristopile tudi krajevne oblasti, ki so nudile tudi pomoč v logistiki. Poleg teh hvalevrednih pobud, se je v vseh teh letih zvrstilo nešteto prireditev enkratnega značaja, ki pa so imele dokajšen odmev v javnosti. Omeniti gre „100 ur nogometa“, pa dvakratno srečanje „24 ur košarke“ z ekipami in igralci z obeh strani meje. Zelo odmevna je bila prireditev v počastitev 1000-letnice Gorice, ki se je odvijala v mestu maja 2001. Naziv manifestacije je bil „1000 mladih na trgu“ z udeležbo šolske mladine iz šol z obeh strani meje. Po mimohodu skozi mesto, so se mladi   pomerili v odbojki, košarki in orienteeringu. Pobudnika lepe prireditve sta bili goriški društvi UGG in ŠZ Dom. Nič manj odmevna ni bila čezmejna spominska štafeta po Brdih maja 2004. S to prireditvijo so se prireditelji KD Briški grič iz Števerjana in KS Kojsko počastili 25-letnico pohodov Števerjan-Gonjače in seveda vstop Slovenije v Evropsko skupnost. Na 35 km dolgi progi je sodelovalo 50 trekačev in tekačic (25 iz Italije in 25 iz Slovenije), ki so na sebi nosili majico z napisom: Brda so enotna!

Združenje slovenskih športnih društev (ZSŠDI) je leta 2005 izdalo dvojezično knjigo s pomenljivim naslovom: Od Osima do maja 2004 – Goriški šport je vztrajno premoščal mejo.

Do tu zgodovina. Od tedaj dalje se čezmejni stiki nadaljujejo v nezmanjšani obliki. Nekatere pobude so sicer „usahnile“, rodile pa so se nove, ki nastajajo v želji, da bi se vzpostavljeni prijateljski odnosi še okrepili in zakaj ne, dobili še nove oblike sodelovanja.