NAPOLEONSKA POT

Napoleonska pot ponuja nekaj najlepših razgledov na tržaških zaliv, nam pa predstavlja v živo skalo vklesano vstopno točko v Trst: tako dejansko, če bi se jo kdo namenil prehoditi celo, da bi prišel do mesta, kakor tudi simbolično, če privzamemo in na glavo obrnemo staro reklo o »cesarski poti«, ki naj bi bila najlažja pot do cilja.

Mit pravi, da naj bi jo zgradil Napoleon, ko je vkorakal v Trst, ampak za razliko od obeliska na Opčinah, zgrajenega v zahvalo cesarju Francu I., ki je dejansko dal zgraditi cesto med Opčinami in Trstom, za takšno častitljivo ime se zdi, da ni nobene podlage. Uradno ime je strada Vicentina, po arhitektku Giacomo Vicentini, ki je zasnoval projekt in začel z deli leta 1821, njeno končno podobo pa cesta dobi šele v 20. stoletju takoj po drugi svetovni vojni. Ampak privzemimo, zavoljo miselne vaje, da je Napoleonska res Napoleonova: če bi to bila res njegova bi ne bila »cesarska pot«, o kateri govori reklo—kajti še zdaleč ni najlažja pot do cilja, tj. Trsta—pač pa ravno nasprotno, »najtežja«.

Namreč, če bi začel, recimo, kot Rilke, z Devina proti Sesljanu, od tam pa naprej do Kontovela, kjer se začne Napoleonska, bi se moral s kolesom ali peš prebiti najprej skozi goščavo, »temno in zakleto«, da bi prišel do obeliska v Opčinah, potem pa ne bi imel druge kakor se istimi sredstvi spustiti navzdol do Barkovelj ali Grete—kajti tram ni ravno opcija, saj, kot vemo, je nato disgraziato, tako da ima status nekakšne schrödingerjeve mačke (zdaj je, zdaj ni).

Kaj pa če bi potemtakem staro reklo o »cesarski poti« kot najlažji dopolnili z novim o »napoleonski poti« kot najtežji poti do cilja? 

Če bi takšno oznako sprejeli, bi morali k vsem sredstvom in načinom, s katerimi je mogoče prepotovati napoleonsko pot, vsekakor dodati še plezanje. Napoleonska namreč ne ponuja samo nekaj najlepših razgledov na Trst, pač pa tudi nekaj najlepših prečk v Evropi in—upam si trditi—Svetu. Za tiste, ki ne plezate, naj pojasnim, da so »prečke« ali traverse način plezanja, ki se od bolj alpinistično naravnanega plezanja z vrvjo ali pa športnega balvanskega plezanja razlikuje po tem, da ne plezaš gor in padaš dol, pač pa se plezaje premikaš v levo ali desno (odvisno od znanja, sonca, utečenih oprijemov, kdaj pa kdaj tudi politične orientacije).

Za razliko od tega, kar si mislijo mimoidoči, ki jih moramo poslušati plezalci še zlasti za sončne vikende, ko se na napolenski naredi takšna gneča, da ni za nikamor, prečke niso namenjene »vaji«—češ, tukaj plezalci zgolj »vadijo« za pravo stvar, »prava stvar« pa je kakopak vrv—pač pa so »stvar sama«. Ni nas veliko, nekaj pa nas vendarle je, ki ne plezamo nič drugega kot prečke—še več, nobene druge prečke kot napoleonske. Težavnostna stopnja je kakor dana po naravi ali gradbenem naključju tega, kako so minirali skalo (mimogrede: tiste navrtane reže niso naredili plezalci, pač pa so bile navrtane zato, da so vanje lahko dajali mine pri oblikovanju ceste): če začneš čisto spodaj pri tistem edinem drevesu, ki raste iz ceste tik ob skali, navzgor, se namreč prav lepo stopnjuje, začenjši s štirico, ki potem preraste v petico, na prelomni točki, ki jo hitro prepoznaš po premeni, pa se stopnjuje v šestico, mestoma tudi sedmico (ta del prepoznaš po napisu, ki daje ime tistemu delu prečke: Berto presente), vrhunec pa doseže na naslednji prelomni točki, kjer se skala povsem spremeni in prevesi (težavna osmica, za katero od mene bolj izkušeni plezalci pravijo, da jo iz frustracij še sanjaš).

Nekaj je na (napoleonski) prečki, kar pomirja. Tisti stik s skalo, ki se ne spreminja, pač pa ostaja vedno sebienaka, istovetna sama s seboj, tako da terja od tebe, da se ji prilagodiš, če jo želiš preči, je lahko odlična, praktična, oprijemljiva, kamnita metafora za ono znano biblijsko, ki bi se v predelani obliki torej glasila: »Skala, daj mi moč, da spremenim stvari, ki jih lahko spremenim, in modrost, da razumem, katere ne morem spremeniti.«

Mislim, da nisem edini, ki si želi napoleonsko plezati celo življenje, brez da bi si zaželel višjih ali silnejših ciljev. Nekaj starejših plezalcev je, ki so mi pravzaprav za svetel zgled, ko pri svojih šestdesetih, sedemdesetih letih še kar plezajo iste prečke—morda ne z isto močjo in žilavostjo kot takrat, ko so bili mladi—pa vendar z isto vztrajnostjo, predvsem pa užitkom. Res je, da med plezalci velja podobna komunistična—v najplemenitejšem pomenu besede—solidarnost kot velja med kadilci, da si namreč rade volje izmenjujemo cigarete, magnezij, prijeme, nasvete, pa vendarle ne moreš ne opaziti, da razredne, starostne, jezikovne in nenazadnje tudi nacionalne razlike prečijo celo same napoleonske prečke (skupine se pač grupirajo tako kot povsod drugod in potemtakem skladno z empedoklovskim principom: enako z enakim, neenako z neenakim).  

To, kar hočem, skratka, reči, je, da je smoter napoleonske prečke sam sebi namen, saj ni poanta v tem, da jo preplezaš in greš promiskuitetno na naslednjo, pač pa, da jo plezaš. Poznate tisti meme o Robinu, ki pride do Batmana rekoč »Končal sem Hegla«, nakar mu Batman prisoli zaušnico, pospremljeno z modrimi besedami: »Nihče ne ‘konča’ Hegla!« No, isto velja v našem primeru: nihče ne »končna« napoleonske prečke.