NEVIDNA KRIZA: SUDAN OD AL-BAŠIRJA DO DANES

avtor IRENE PANOZZO

Ob zori 3. junija 2019, ko je država začela svoj zadnji dan posta pred Eid al-Fitr, praznikom ob koncu ramadana, ki naj bi se začel tisti večer, so sudanske vojaške sile napadle sedeči protest pred vojaškim štabom v središču Kartuma, ki je trajal skoraj dva meseca. April in maj sta najbolj vroča meseca v Sudanu, drugi mesec sedečega protesta pa je sovpadal z ramadanom, torej z dolgimi urami popolnega posta pod žgočim sudanskim soncem. Kljub temu so prodemokratični demonstranti – zlasti mladi obeh spolov – ostali v nekakšnem velikem, barvitem in mirnem taborišču, kraju umetniškega ustvarjanja in velike solidarnosti ne le med udeleženci sedečih protestov, ampak tudi med delom prebivalstva prestolnice, ki je protestnikom še naprej prinašala tisto, kar so potrebovali za napredek.

V šestih letih od tistega krvavega zadnjega dne ramadana se je v Sudanu zgodilo veliko stvari. Nekateri pozitivni in z velikim upanjem, drugi – veliko, preveč drugih – skrajnega nasilja in resnosti. Brskanje po sudanskih novicah, tudi tistih iz dni blizu nedavne obletnice sedečega pokola, je vaja za močna srca. Nasilna epidemija kolere terja žrtve v zvezni državi Kartum, geografskem, gospodarskem in političnem središču države, kjer se nahajajo prestolnica in njeni pobrateni mesti, Omdurman in Bahri. Po podatkih humanitarne veje EU (ECHO) je bilo maja uradno registriranih 7000 primerov, kar je 400 % več kot prejšnji mesec. Medtem ko se Zdravniki brez meja, druge mednarodne vladne in nevladne organizacije ter tisto malo ostankov nacionalnih zdravstvenih ustanov poskušajo spopasti z eksponentnim povečanjem števila primerov, sta v prvih dneh junija dva resna napada povzročila številne civilne žrtve v Darfurju, najzahodnejši regiji države. V prvem primeru je zračni napad sudanskih oboroženih sil (nacionalna vojska, SAF po angleški kratici) na trg v mestu Al-Koma v zvezni državi Severni Darfur pustil več deset mrtvih in še več ranjenih. Dva dni po tem, ko je humanitarni konvoj UNICEF-a in Svetovnega programa za hrano zadel brezpilotni letal, še vedno ni jasno, kdo je padel, kar je povzročilo požig več tovornjakov s hrano in smrt 5 humanitarnih delavcev. Konvoj je potoval v smeri el-Fašerja, glavnega mesta Severnega Darfurja. To je edina od prestolnic petih držav Darfurja, ki je ostala v rokah SAF in ki jo že več kot leto dni oblegajo Sile za hitro podporo (RSF), paravojaška skupina, ki vodi fronto nasproti vojske v vsesplošni vojni, ki se je začela 15. aprila 2023.

SAF in RSF sta že dolgo dva stebra varnostne arhitekture režima Omarja al-Baširja, generala, ki je oblast prevzel 30. junija 1989 z vojaškim udarom, ki ga je podprla Nacionalna islamska fronta, kot se je takrat imenovala sudanska islamistična stranka, povezana z egiptovsko Muslimansko bratovščino. V desetletjih na oblasti je Bašir formaliziral politiko “protiuporništva v gospodarstvu”, ki so jo začeli njegovi predhodniki za boj proti državljanski vojni v južni regiji Sudana: oboroževanje in dajanje prostih rok za kakršen koli zločin in napadi na lokalne milice, rekrutirane na plemenski osnovi, jim dajanje zračne zaščite z uporabo nacionalnih letalskih sil, je postalo uradna politika ne le v tem, kar je leta 2011 postalo neodvisen Južni Sudan, pa tudi v državljanski vojni, ki se je začela v Darfurju leta 2003. V slednjem primeru so bile to predvsem arabske milice, splošno znane kot janjawid (ali »hudiči na konju«), ki ga je sredi 1910-ih sam Bašir strukturiral v pravo paravojaško skupino RSF, ki naj bi jo pripeljali v Kartum kot pretorijansko gardo, da bi branila svoj režim pred morebitnimi državnimi udari.

Ko se je sredi decembra 2018 začela sudanska revolucija – mlada, spontana, demokratična, organizirana v mestih s strani sosedskih odporniških odborov, da bi se izognili represiji režima – sta SAF in RSF ustvarila skupno fronto. Najprej braniti Baširja, nato pa ga žrtvovati tako, da ga odstavijo 11. aprila 2019 kot odgovor na začetek sedenja. Soočeni z vztrajanjem protestnikov, ki so še naprej zahtevali, da vojska zapusti oblast in začne civilno demokratično tranzicijo, so se skupaj 3. junija z nasiljem odzvali na pokol na bregovih Nila. Toda potem, ko se je odpor nadaljeval, so se dogovorili, da se bodo pogajali s predstavniki revolucionarne civilne fronte (poklicne skupine, opozicijske politične stranke, sindikati itd.), s čimer so septembra istega leta dali življenje prehodni formuli sožitja: kolektivno predsedstvo, Suvereni svet, sestavljen iz vojaških in civilnih, in tehnokratsko vlado pod vodstvom nekdanjega ekonomista Združenih narodov, Abdallah Hamdok. V suverenem svetu je vojska obdržala vodstvo zase: vodja vojske, general Abdelfattah al-Burhan, je postal njen predsednik, vodja RSF, general Mohamed Hamdan Dagalo, znan kot “Hemedti”, podpredsednik.

Šele takrat so se protesti ustavili. Konec oktobra 2021, ko sta Burhan in Hemedti po dveh letih napornega skupnega življenja odstavila predsednika vlade Hamdoka, aretirala več ministrov in voditeljev civilne fronte ter demokratično tranzicijo dejansko končala s samopučem. Ob večkratnih poskusih diplomatske skupnosti pod vodstvom ZN in Afriške unije, da bi različne strani spodbudila k dialogu, da bi poskušala ponovno zagnati tranzicijo, medtem ko so odporniški odbori nadaljevali s svojimi protesti kljub nasilnemu zatiranju vojske, ki je bila spet edina, so se začele pojavljati številne točke napetosti med obema vojaškima vodstvoma z vse večjo jasnostjo. Dokler ne bo 15. aprila 2023 zjutraj pripeljal do izbruha vojne. Prvič v zgodovini Sudana se je težko boril v najbolj osrednjih okrožjih prestolnice.

V nekaj več kot dveh letih vojne je Sudan postal največja in najresnejša humanitarna kriza na svetu. Slabše kot v Gazi in Ukrajini. Od ocenjenega prebivalstva približno 50 milijonov Sudancev je bilo 12 milijonov prisiljenih zapustiti svoje domove: približno 8 milijonov jih je ostalo znotraj državnih meja kot notranje razseljene osebe, še 4 pa so našli zatočišče v sosednjih državah. Vključno z Južnim Sudanom in Čadom, ki sta med najrevnejšimi in najbolj ranljivimi državami na svetu. Po nekaterih ocenah bi bilo število smrtnih žrtev, morda še vedno podcenjenih, okoli 150 tisoč. Na več območjih, zlasti na tistih, ki so bila prizorišče največjih spopadov, je bila razglašena lakota, pri čemer milijonom ljudi grozi lakota.

Po nedavni analizi Reutersa bo potrebnih več sto milijard dolarjev za obnovo civilne infrastrukture, ki je bila uničena v teh dveh letih, zlasti v Kartumu in pobratenih mestih. Ob predpostavki, da se konflikt kmalu konča. Vendar nič ne kaže, da imata obe vojskujoči se strani kakršen koli namen ustaviti. Ali da so njihovi mednarodni podporniki – Egipt, Iran, Katar, Turčija in, bolj parano, Savdska Arabija za SAF, Združeni arabski emirati in nekatere države, ki mejijo na Sudan in nad katerimi ima Abu Dabi velik vpliv za RSF – pripravljeni pritisniti, da se orožje ustavi. Frontna črta se še naprej premika. Marca je SAF ponovno zavzela Kartum, ki je ostal v rokah RSF od začetka konflikta. Čeprav v prestolnici trenutno ni bojev, se odprti spopadi nadaljujejo na zahodu, tako v regiji Kordofan kot v Darfurju. Medtem ko se nadaljujejo zračni napadi SAF in tistih z brezpilotnimi letali RSF, ki so v zadnjih mesecih ciljali tudi na infrastrukturo v Port Sudanu, mestu na obali Rdečega morja, ki je od začetka konflikta služilo kot začasna prestolnica.

Prve žrtve konflikta pa ostajajo civilisti. Tako zato, ker so številni napadi usmerjeni proti vsakomur, brez razlikovanja, in zato, ker je na nekaterih območjih države sedanja vojna ponovno aktivirala prejšnje konflikte ali napetosti, tudi na etnični podlagi, kar je privedlo do ciljnih pokolov določenih skupin. In končno zato, ker imata tako SAF kot RSF še vedno skupnega nasprotnika: tisto veliko, raznoliko, pogosto zelo prepirljivo civilno družbo, ki je spodbudila revolucijo in ki je v tem trenutku oslabljena in razpršena. Vendar pa preživi in med drugim oživlja tiste odbore za odzivanje na izredne razmere, ki že od začetka vojne poskušajo pripeljati humanitarno pomoč tja, kamor mednarodnim organizacijam preprečujejo.