NOČ SVETEGA JANEZA, STARODAVNI OBREDI MED MAGIJO IN RELIGIOZNOSTJO

avtor SARA TERPIN

Noč med 23. in 24. junijem je v tradiciji več evropskih prebivalcev čarobna noč: praznuje se poletni solsticij, ki je v krščanskem svetu postal praznik svetega Janeza, s čimer se je datum praznovanja premaknil za nekaj dni.

Na Slovenskem se je praznik krščanskega svetnika prekrival s starodavnimi poganskimi obredi, v središču katerih je bil Kresnik (Svetovit za stare Slovane), božanstvo sonca. Tudi zahvaljujoč asonanci imen je krščanstvo med Slovenci zlahka zamenjalo lik Kresnika s podobo Krstista, ki se v slovenščini imenuje »krstnik« (od krsta = krst). Starodavno božanstvo Kresnik je torej nadomestilo božanstvo Janeza Krstnika, vendar to ni bilo dovolj, da bi izbrisali cel niz obredov in običajev poganskega izvora, z neštetimi variacijami v posameznih slovenskih regijah. Po mnenju etnologa Nika Kureta je izredno bogastvo obredov Janezove noči kot nekakšen prerez človeške zgodovine, ki razkriva svoje razslojenosti skozi tisočletja.

Šentjanževo ali noč svetega Ivana je še vedno zelo priljubljen praznik v Sloveniji, pa tudi v drugih državah, kjer živi slovenska skupnost: na primer v Benečiji, kjer se v tej čarobni noči v številnih vaseh prižgejo veliki kresovi, imenovani “kres” – upoštevajte asonanco s Kresnikom.

Eden od kries Najbolj znan je zaselek Tribil Superiore – Gorenji Tarbij, najvišji zaselek (650 m nadmorske višine) občine Stregna – Sriednje, kjer živi okoli štirideset prebivalcev, ki pa ohranjajo tradicijo in obrede, ki so jih prenašali stari starši in prastari starši, ki so v zameno ponavljali starodavne geste, pogosto ne da bi poznali globlji pomen.

Od kod pravzaprav prihaja tradicija kresa? In zakaj se ti požari prižgejo v noči med 23. in 24. junijem? Med poletnim solsticijem sonce doseže svoj vrhunec, vendar to pomeni tudi, da se bo od te točke njegova moč iz dneva v dan zmanjševala. Človekova želja je bila čim bolj podaljšati moč sonca, mu »pomagati« in mu dati moč s prižiganjem velikih ognjev, običajno na višinah, da bi bilo čim bližje nebu.

V mnogih državah je zbiranje ognjemetov samo po sebi nekakšen ritual: mladi hodijo od hiše do hiše, da bi zbrali odpadni les in vejice, vse družine pa morajo prispevati v skladu s svojo razpoložljivostjo.

Po navadi okoli kresa ljudje plešejo in pojejo (v starih časih so bile obredne pesmi poganskega izvora, ki so hvalile sonce), pa tudi preskočijo ogenj, da bi izkoristili njegovo moč čiščenja. Poleg kresa je bilo običajno prižgati tudi »ognjena kolesa«, ki so se kotalila s hribov, ali »šibe«, ognjene lesene plošče, ki so jih v zrak vrgli tudi pod furlansko tradicijo pod imenom »cidulis« (ki pa se mečejo za zimski solsticij). Začetek šibe spremljajo klici svetnikom, posvetitve ljubljeni deklici ali kritike vaščanov.

Poleg kriesDruga posebnost obreda svetega Janeza v Zgornjem Tribilu – Gorenjem Tarbiju so križci in venci, ki so tkani s posebnimi cvetovi in divjimi zelišči in nato obešeni na vhodna vrata hiš, da bi jih zaščitili. Legenda pravi, da je sveti Janez nato sam blagoslovil te girlande, katerih zelišča so sežgana, da bi preprečili nevihte.

Običaj venčkov Svetega Ivana je še vedno živ in priljubljen tudi v drugih slovenskih skupnostih, od Brd do Krasa. V zadnjih letih so križnice svetega Janeza v Štanjelu postale zelo priljubljene, leta 2000 pa so bile uvrščene v Popis slovenske kulturne dediščine.

Krone niso narejene s kakršnimi koli cvetovi, temveč s posebnimi rastlinami, ki so dobro kodificirane s tradicijo, z nekaterimi skupnimi značilnostmi: imajo terapevtske lastnosti, njihovi cvetovi so v obliki zvezde in prevladujoča barva je rumena. Vsi vidiki, ki se nanašajo na sonce in božanstvo, ki ga je predstavljalo za stare Slovane: Kresnik.

Po tradiciji se moči teh rastlin med poletnim solsticijem še dodatno povečajo in prevzamejo “čarobne” značilnosti. Najbolj »značilne« rastline obredov svetega Janeza so šentjanževka, kozja brada (Aruncus Dioicus, navadno kresničevje), marjetica (ki se v slovenščini imenuje ivanjščica), bezeg in predvsem praproti. Rečeno je, da lahko tisti, ki imajo v žepu semena praproti na noč svetega Janeza, razumejo jezik živali (kar bi imelo tudi vedeževalni pomen, saj po tradiciji živali v tej noči govorijo o tem, kakšna bo prihodnost). V nekaterih vaseh so tla hiše in hleva prekrita s praproti, ker bo sveti Janez tam ležal in spal in tako prinesel blagoslov vsej družini.

Zelišča, zbrana v noči svetega Janeza, macerirana v vodi, olju ali alkoholu, postanejo zdravila, ki se uporabljajo skozi vse leto. Ostanki cvetov in stebel, ki se uporabljajo za tkanje kron, se ne zavržejo, temveč se namočijo v vodo, ki se po tradiciji uporablja za pranje, ker ima pomlajevalne lastnosti.

Poleg ognja in zelišč je voda še en ključni element obredov, povezanih z nočjo svetega Janeza. Po tradiciji na to noč postanejo vsi vodni viri »blagoslovljeni« in potopitev v njih prinaša zdravje in dobro počutje. Rosa ima tudi čarobno moč: v Benečiji, pa tudi v nekaterih vaseh v Sloveniji, ženske na svetojanževski noči na travi razprostrejo krpo, da bi pobrale roso. Naslednje jutro iztisnejo krpo in dragoceno tekočino hranijo v steklenicah, da jih po potrebi uporabijo kot zdravilo.

Poletni solsticij je bil tudi priložnost za napovedovanje prihodnosti. Izročili so nam nešteto vedeževalskih obredov, ki se uporabljajo v različnih regijah Slovenije. Najpogostejši so tisti, ki jih prakticirajo dekleta, da vedo, kdaj in s kom se bodo poročili. Po tradiciji Vipavske doline je deklica ob polnoči na predvečer z vedrom vode pod okno videla obraz svojega bodočega moža.

Drug običaj, povezan tudi s kultom plodnosti, je posaditev pšeničnih semen v lonec. Glede na to, kako je vzklila, je bilo mogoče napovedati, ali bodo v hiši srečni ali tragični dogodki.

Ta čarobna noč je bila tudi ugodna za iskanje skritih zakladov. Z izkoreninjenjem rastline praproti ob polnoči je bilo mogoče na korenini najti zlati prstan. Po starodavni ljudski tradiciji se je ob polnoči z žabjim rebrom, tremi zrni soli in lasmi devetih mačk v žepu pojavila majhna zelena luč, ki bi srečneža vodila do velikega zaklada.

Zelo posebna figura v obredih svetega Janeza na Slovenskem je kresnica ali ladarice (poimenovana po slovanski boginji Ladi, zaščitnici ljubezni in zdravja). Po tem običaju, ki se danes ohranja predvsem v Beli krajini, majhne skupine deklet, oblečene v belo in z obrazom pokritim z robcem, ponoči pojejo po poljih v spremstvu fanta, ki igra flavto, in ko prispejo v vas, obiščejo vse hiše in nikoli ne prenehajo peti pesmi blagoslova za moške in žetev. V zameno prejmejo hrano ali denar kot darilo, ki ga uporabijo ob koncu praznika svetega Janeza na družabni pogostitvi.

Prvotno je ta obred potekal ne samo v noči svetega Janeza, ampak tudi v prejšnjih: po tradiciji je bilo treba polja in žetev zaščititi pred silami zla, ki so bile v obdobju okoli poletnega solsticija še posebej zahrbtne.

Kresnice, tako kot drugi obredi poletnega solsticija, ki so razširjeni med Slovenci, odražajo kmečko kulturo, ki je bila močno povezana z naravnimi cikli, v katerih je bilo preživetje odvisno od žetve, ki jo je bilo treba varovati za vsako ceno. Mešanica krščanskih in poganskih elementov samo povečuje čar teh običajev, v katerih lahko najdemo, skrite s patino časa, sledi starodavne preteklosti, ki še vedno živi vsako leto, za eno čarobno noč.