PISMO GORICI

PISMO GORICI

piše KATARINA VISINTIN

Draga Gorica,

pišem ti potem, ko sem se udeležila nekega vodenega ogleda po Raštelu. Pripovedovali so zgodbe o ljudeh, ki tam že od nekdaj živijo, delajo in vztrajajo s svojimi majhnimi trgovinami, delavnicami, spomini. Sprehodila sem se po starih ulicah, ki so danes spet zaživele. In takrat sem se zavedala, kako si v resnici duševno bogata in še živa. Gorica… ko bi le vsi vedeli, kaj vse skrivaš.

 

Kot otrok te nisem zares poznala, a v zadnjih letih sem te začela odkrivati drugače, od znotraj, počasi, med vsakdanjimi opravki in sprehodi. Zdaj že četrto leto hodim tukaj na univerzo. In ja, včasih me spraviš ob živce, predvsem, ko ne morem najti parkirišča (v upanju brezplačnega). Ampak potem, ko avto vendarle nekje pustim in stopim na ulico, se nekaj spremeni. Ko se sprehajam po Korzu, po Verdijevi ulici, čez Travnik, po Raštelu do grada, mimo knjigarn, trgovin, in kavarniških miz, si nenadoma preprosto lepa…a vselej nekam otožna. 

 

Gorica, v tebi je nekaj protislovnega. Si mirna, skoraj zadržana, in hkrati znaš biti odprta, svetla, polna. Včasih se mi zdi, da si sama s sabo v tihem dialogu. Ampak to je tudi tvoja lepota. Skrita v ranah, ki jih mogoče nisi še nikoli zacelila, v meščanih, nekaterih posebnih, nekaterih živahnih, ali preprostih in mirnih, nekaterih polemičnih; v ulicah, ki se ponovno polnijo v objemu prenovljenih palač, na trgih, ki so spet zaživeli. Tvoji zidovi nosijo plasti različnih resnic, tvoje table več jezikov, tvoji ljudje več spominov, ki se večkrat ne ujemajo. In vse to diha skupaj. Čas gre naprej, pa vendar se pri tebi zdi, da vsak korak nosi sabo tudi preteklost. Včasih bi si želela, da bi bila bolj pogumna. 

 

Ti si mesto z bogato kulturo, z dolgo zgodovino, z vse raznimi zgodbami, z različnimi ljudmi, stičišče kultur in jezikov. Si mesto, ki je preživelo mejo, vojno, tišino, pozabo. In če je kaj res, potem je to, da si še vedno tukaj, sedaj s tvojo sestro Novo Gorico, evropska prestolnica kulture. Dolgo sta živeli vsaka na svoji strani meje, zdaj hodita druga drugi naproti, zadržano, previdno. Morda sta kot oglje po ognju: na prvi pogled mirno, a če se dotakneš z dlanjo, začutiš toploto, ki še tli. Ne nevarno, ne sovražno. Ena od tistih toplin, ki opominjajo, da je tu nekoč nekaj gorelo. 

 

Gorica, v tvoji tišini je nekaj zelo človeškega, nekaj, kar ne išče pozornosti, a nosi težo. Tvoje protislovje ni slabost, je moč. Si dokaz, da lahko prostor ostane neodgovorjeno vprašanje in obenem dom. Da lahko zgodovina tli in kljub temu pusti prostor za nekaj novega: za srečanje, za sobivanje brez zlitja, za bližino brez odpovedi. In morda je prav v tem tvoja naloga. Ne da pozabiš, ampak da naučiš, kako meja lahko postane prostor miru. Da pokažeš, kako živeti z ranami, kako sobivati v medsebojnem spoštovanju, kako sedeti na trgu, med dvema mestoma, in vedeti, da si doma. 

 

A veš, Gorica, s tabo bom iskrena. Včasih si težka, ne kot breme, bolj kot nekaj, kar ne ve, kam spada in proti čemu hoditi; kot kraj, ki hodi po prstih, morda zato, ker se boji, da bi koga zmotil, morda zato, ker je soočanje pretežko.  Zdi se mi, da si dolgo živela iz spomina in da te prihodnost še malo plaši. Včasih se vprašam, če ni tvoja navezanost na zgodovino tudi past, kot da se držiš svojih ran zato, da bi upravičila tišino, kot da te je lažje pripovedovati kot pa živeti.

In medtem ko obujamo, obnavljamo, ohranjamo, kar je prav in nujno, pozabimo gledati naprej.
Pozabimo, da je prihodnost nekaj, kar se gradi sedaj, da jo nosijo tisti, ki še niso zapisani v knjigah, ki še nimajo spomenikov ali ulic poimenovanih po njih. Nosimo jo mi mladi, v katere moraš zaupati, v katere moraš verjeti. Morda bi bilo treba kdaj postaviti vprašanje tudi drugače: ne le, kaj vse si že bila, ampak kaj lahko še postaneš? Za koga si pripravljena odpreti prostor? Komu si pripravljena prisluhniti? Ali si pripravljena ponuditi roko medgeneracijskemu dialogu? Če želiš biti mesto srečevanj, potem bodi ne le med kulturami, ampak tudi med generacijami. Ne bodi le varuh spomina, ampak tudi sopotnik tistih, ki gledajo v prihodnost. 

 

Ne gre za očitek, gre za upanje. Da bi si upala malo več. Da ne bi bila samo mesto, kjer se o zgodovini govori, ampak tudi mesto, kjer se čuti prihodnost, ne kot daljna obljuba, temveč kot nekaj, kar se dogaja zdaj. 

 

Gorica, nisi popolna in prav zato te imam rada. Ker vem, da si iskrena v svoji neodločnosti. Ker vem, da si tiha, a prisotna. Ker vem, da si zmožna biti kraj protislovij in zato kraj srečanj.  

Zaupam ti. 



Članek je izvirno napisan v slovenščini.