PREMIŠLJEVANJE O (NOVO) GORIŠKEM PROSTORU

Moje prvo terensko delo v Novi Gorici. Podajam se v meni manj znano okolje, opremljena z diplomo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, z mislijo na doktorsko delo, ki je začrtano v naslovu: »Dve Gorici – eno mesto? Konstrukcija urbanega«, in z namenom v štiriletnem obdobju razumeti prostor raziskovanja.

Moj prvi impulz je bil najprej spoznati obe mesti prek pohajkovanja po njunih ulicah z zemljevidom v roki. Hodila sem po ravnih novogoriških ulicah, razvozljavala ledinska imena (npr. Grčna, Blanče, Palude, Vetrišče), spoznavala folklorizirana poimenovanja stavb (npr. ruski bloki, Čebelnjak, Kremelj), na drugi strani srednjeveško zavite goriške ulice (npr. Korzo, Raštel, trg Travnik), slovenske napise v mestu, slovenske inštitucije. A sta se pogled in korak vedno ustavila na črti, ki je označevala državno mejo. 

Kako naprej? Že res, da raziskovalca prvi hip prevzame »ta čar preučevanja sodobnosti, ta negotovost, ki je zgodovinarji ne morejo doživeti, saj operirajo s preteklostjo« (Augé 1995: 14), pa vendar so v vsakem prostoru sledi zgodovine neizbežne. Dejstvo je, da če želimo resnično doumeti (novo)gorški prostor, ga moramo razstaviti na najmanjše možne elemente in ga potem s pomočjo teoretskih znanstvenih dognanj ponovno sestaviti.

Spremljati je bilo potrebno, kako je Gorica, ki je bila leta 1210 prvič zapisana s slovenskim imenom, združevala slovensko, furlansko, italijansko, nemško in mnoge druge skupnosti vse do začetka nemirnega 20. stoletja, ko sta svetovni vojni kruto posegli v vse segmente goriškega življenja in začeli trgati večstoletni vzorec relativne sloge. Na tnalu so se znašli tisti, ki so bili drugačni po narodnosti, veri, prepričanjih. In v to nekdaj tesno povezano okolje je posegla odločitev Pariške mirovne konference, da bo tod potekala meja. 

Upanje, da bo meja korigirana in začrtana bolj “življenjsko” je vlival le še 5. člen Pariške mirovne pogodbe, ki je določil, da bodo člani italijansko-jugoslovanske komisije potek meje lahko začrtali tudi na terenu samem. Vodstvo v šolskem letu 1947/1948 ustanovljene gimnazije v Šempetru pri Gorici je zato večkrat napotilo dijake do meje pred železniško postajo, kjer so morali »vzklikati gesla, živel Tito, živela Jugoslavija, peti partizanske pesmi in žaliti Italijane in njihove politike«, kot mi je povedal informator, rojen leta 1925. Na drugi strani so italijanske šole prav tako vozile dijake, ki so, po besedah takratnega dijaka, »morali vpiti, čeprav čisto nikomur ni bilo jasno, za kaj sploh gre. Ampak najhujše je, ker si vmes videl kakšnega poznanega. Takrat si malo utihnil.«

Kljub tovrstnim posegom je razmejitev po Pariški mirovni konferenci postala realnost, bolečina ene in druge strani se je krepila. Zaradi močne propagande in negotovosti, ki jo je povzročala določitev meje v drugi polovici septembra 1947, so se nekatere slovenske družine, ki so živele v Gorici, preselile v Novo Gorico, nekatere družine na slovenskem ozemlju pa so ubrale obratno pot in se odselile v Italijo. 

Prebivalstvo na slovenskem delu pa je kmalu začela zaposlovati dodatna tema, in sicer »zrasla Nova bo Gorica, sredi oljk in trt« (Javor, Pesem graditeljev Nove Gorice). Frnaža, opuščeno goriško pokopališče, redke hiše, njive in vinogradi so začeli dobivati novo soseščino. Zbegane in obupane domačine, ki so se nemočni ozirali proti Gorici, k svojim sorodnikom, službam, šolam, trgovinam, so prizadel še hitri postopki nacionalizacije. Prejemali so odločbe, napisane v slovenskem birokratskem jeziku, ki jih oni, slovensko, italijansko in furlansko govoreči, niso razumeli. Na njihovih travnikih in vrtovih so se vrstili brigadirji mladinskih delovnih brigad, sami pa so s Kapele nemo spremljali, kako se je izsuševal Koren, gradile ceste, prvi bloki, saj »zgradili bomo novo mesto in nove tovarne – to je naš odgovor vsem obrekovalcem!« (Primorski dnevnik, 17. 9. 1949: 3). Na novo vzpostavljeno mesto, ki je sprva prilastek »nova« pisalo z malo začetnico, je začelo utripati v drugem duhu. Od vseh začetkov je bila Nova Gorica označena kot mesto, ki bo »cvetoči vrt novih poslopij, bo novi Beograd v malem … Mesto bo kot bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov!« (Nova Gorica, 11. 6. 1948: 1), pa čeprav ni dosegala ne demografskih ne infrastrukturnih meril, ponašala se je zgolj s sodobno zasnovanim načrtom arhitekta Eda Ravnikarja, ki je novo mesto razumel v smislu funkcionalistične urbanistične premise. Sprva so v iskanju boljših življenjskih priložnosti, zaposlitve, napredka in osamosvojitve v mesto prihajali prebivalci novogoriškega zaledja, nato so se naseljevali prebivalci iz drugih delov Slovenije, ki so v veliki meri zasedali upravne položaje v mestu, z odprtjem industrije pa so začeli mesto naseljevati predvsem nižje kvalificirani delavci iz različnih predelov takratne Jugoslavije. Gradnja Nove Gorice se je močno oprla na mlado novogoriško gospodarstvo, vendar je to zastalo in s tem povzročilo, da je »v končni fazi prepustila usodo mesta, nedonošenčka, regiji, ki ga je krvavo potrebovala, a ga ni bila zmožna graditi« (Vuga T. 1984: 296); Ravnikarjev načrt so obšli.

Zelo hitro se je izkazalo, da povojni zanos v maniri parole »Mi gradimo socializem!« usiha. Vedno bolj je bilo jasno, da je meja usodno posegla v prostor in kako »nesmiselno operacijo je zahtevala ”narodnostna črta” – in žrtvovano je bilo srce – Gorica, v veliki meri odsekana glava – Trst« (Slovenski Primorec, 13. 2. 1947: 1). Meja je bila za večino prebivalstva neprehodna, izjema so bili le lastniki nepremičnin na drugi strani meje. Prebivalci na slovenskem delu, ki so Gorico razumeli kot edino središče vseh svojih interesov, nad takim režimom niso bili navdušeni, čeprav tega niso glasno poudarjali. Oziroma kot mi je povedal informator, rojen leta 1931: »Vedeli smo, da moramo biti tiho. To so bili taki časi, nihče si ni upal kritizirati, ker bi lahko pristal na prisilnem delu, v zaporu ali na Golem otoku«. Po drugi strani je ekonomija in oskrba Gorice zaradi manka dobrin iz slovenske strani zastala. Glede na splošno pomanjkanje na obeh straneh je kmalu postalo jasno, da bosta mesti morali sodelovati. 

Po uveljavitvi Videmskih sporazumov (1955) in njegovih dopolnitvah ter izdaji t. i. prepustnic je bil opazen razmah pretoka ljudi in blaga prek državne meje. V tem pojavu lahko vidimo tudi željo po ponovnem povezovanju goriškega prostora in iskanju izgubljenega gospodarskega središča, po obnovitvi prekinjenih infrastrukturnih povezav in predvsem po blažitvi čustvene prizadetosti prebivalcev na obeh straneh. Kljub reguliranemu in strogo nadzorovanemu prehodu meja so te včasih prepustnejše, kakor bi državni (nacionalni) akterji pričakovali, tako je pogosto prihajalo do ilegalnih prehodov meje, potekala je tudi živahna neformalna čezmejna izmenjava dobrin. Imetniki prepustnic, ki so jih pridobili v Italiji, so prihajali v Jugoslavijo »v iskanju počitka in okusne hrane« (Primorski dnevnik, 27. 9. 1955: 4), predvsem pršuta, kubanskega ruma in kaviarja, jugoslovanski državljani pa so v Italijo tihotapili zlasti meso, žganje, preprodajali cigarete in v Jugoslavijo skrivaj nosili najlonske hlačne nogavice, čokolado, kavo, britvice, sukanec, oblačila in pralni prašek.  

Že v 60. letih sta se obe lokalni oblasti zavedali, da je potrebno poglobiti sodelovanje zlasti na uradni ravni, saj je ključno, kot sta na srečanju leta 1966 poudarila oba župana, »da sedaj obe mesti, ki ju sicer loči meja, delata skupaj za blaginjo prebivalstva« (Sožitje ob naši meji – vzor za Evropo, 1967: 46). Že v tem času je bilo nakazano geslo, ki je kasneje dobilo več kot publicistično moč, Marjan Drobež je namreč takratni pogovor z goriškim županom sklenil s stavkom: »Razgovor v vročem junijskem dopoldnevu se je nadaljeval in s trga pred občinsko palačo je prihajal utrip mesta, prebivalcev iz obeh Goric, dveh mest, ki dihata z istimi pljuči« (Drobež 1966: 8). 

Sledili so številni rekreativni, športni, kulturni, družabni dogodki (npr. Pohod prijateljstva), ki so na zelo neobremenjen način povezali prebivalstvo (novo)goriškega prostora. S podpisom Osimskih sporazumov (1975) pa so bili postavljeni pogoji za bolj institucionalizirano sodelovanje med mestoma. Prvič se je začela izkazovati namera lokalnih odločevalcev, da se mesti tudi fizično povežeta. Leta 1980 je bil odprt maloobmejni prehod na Erjavčevi cesti/via San Gabriele, skozenj je stekel osebni promet, vendar le za lastnike maloobmejnih prepustnic, lokalni javni prevoz je sledil šele leta 2002. V tem času se prvič zazna, da je prej strogo varovani predel ob državni meji, ki je triintrideset let deloval izjemno odvračevalno, prevzel drugo vlogo, in tako postal najbližja in najbolj frekventna povezovalna pot med mestoma.  

Naslednji večji fokus na povezovanje (novo)goriškega prostora je bil v 90. letih. S slovensko samostojnostjo in s prekinitvijo sodelovanja z nekaterimi nekdanjimi republikami Jugoslavije se je potreba Nove Gorice po stikih s sosednjim mestom še poglobila. Pojavil se je slogan »Dve Gorici – eno mesto«. Njen avtor, takratni novogoriški župan Sergij Pelhan, je poudarjal, da »ne gre za politično in upravno združitev obeh mest, niti za to, da bi poslovenili italijansko Gorico ali poitalijančili slovensko Novo Gorico«, temveč je zamisel predstavil kot dolgoročnejši projekt s ciljem, »da lahko pogumneje, skupno in brez nezaupanja, brez strahov preteklosti začrtamo nov razvoj« (Pelhan 1990: 4). Že takrat se je izoblikovala zamisel, da bi občinski upravi skupaj dosegli uveljavitev posebnega statusa obeh Goric kot evropskega mesta, s čimer bi se pretrgala večkrat izrečena paradigma o Novi Gorici kot nadomestku za izgubljeno Gorico. Tako slovenska kot italijanska javnost sta bili ob tej zamisli precej razdvojeni. Čeprav sta v večini podpirali projekte povezovanja, nista popolnoma razumeli njenega aplikativnega dela, saj sta državno mejo, ki je bila sicer prehodna prek mednarodnih in maloobmejnih prehodov, razumeli kot zaviralni element in zato povečini projekt označili kot utopičen.

V času pristopnega procesa Slovenije k EU pa je zamisel o »Dveh Goricah – enem mestu« kot povezovalnem elementu (novo)goriškega prostora ponovno oživela. Ponovno se je kot najpomembnejša izkazala fizična stičnost mest, tokrat na območjih izven mejnih prehodov, zato se je zanimanje usmerilo pred novogoriško železniško postajo. Prostor je bil sicer po vzpostavitvi meje zaradi ključne železniške infrastrukture strogo varovan in neprehoden, hkrati pa je bil tudi izjemno dragocen, saj sta obe državi na njem izvajali vidne manifestacije svoje državne ureditve in (pre)moči; na pročelju novogoriške železniške postaje, ki je obrnjeno proti italijanski strani, je bila namreč do 90. let nameščena rdeča zvezda z napisom »Mi gradimo socializem«, na tleh položen mozaik z jugoslovanskim grbom, na Via Guiseppe Caprin in v okolici pa so bile pogosto izobešene številne italijanske zastave. 

Kljub tem močnim reminiscencam na obdobje neprehodnosti meje in ločevanja prebivalstva je bil ravno ta stični prostor izbran za prostor osrednje prireditve ob pristopu Slovenije k EU. Nato sta bila 12. februarja 2004 odstranjena mejni kamen in mejna ograja, na prostor mejne črte pa je bil postavljen mozaik Franka Vecchieta. Kraj, ki je bil vrsto let kraj odvračanja, tudi groženj in objokovanj, je želel postati kraj zbliževanja in skupnih načrtov. Zamisel je bila tudi, da bi bil trg poimenovan s skupnim imenom, a izplen je bilo le skupno poimenovanje mozaika (Mozaik nove Evrope), medtem ko je italijanska stran ohranila ime Transalpina, novogoriški del pa je bil prvič prepoznan kot Trg Evrope. Očitno je zgodovinski spomin še budil čustva ljudi. Medtem ko so nekateri novooblikovani trg razumeli kot močno simbolno točko z izjemnim potencialom, oz. po besedah informatorja »kot membrana pri celici, kjer se največ dogaja«, so drugi bodisi ravnodušno spremljali spremembe ob meji bodisi so bili do trga negativno naravnani. Pa vendar so bili vsi enotni, da gre za prostor z neizkoriščenim tržnim potencialom, po drugi strani pa nanj močno vpliva dejstvo, da je lociran na obrobju obeh mest, težje dostopen in zaseden le v času posebnih prireditev, manj pa je vpet v njihove vsakdanjike. 

Slogan »Dve Gorici – eno mesto« je navkljub izjemno estetski materializaciji v obliki novega trga vzbujal deljena mnenja. Na slovenski strani so informatorji intenzivno ponavljano geslo razumeli kot »še eno politično parolo«, kot izjavo le »za televizijski nasmešek«, na trgu se niso zadrževali. Italijanski sogovorniki so termin poznali le v opisnem prevodu in ga v svojih govorih niso omenjali, povezovanja z Novo Gorico niso prepoznavali prek novo urejenega trga. Predstavniki avtohtone slovenske narodne skupnosti v Italiji pa so v večji meri ta slogan razumeli bolj v kontekstu širšega (novo)goriškega prostorja, torej obeh mest z zaledjem. Na slovenski strani se je prav tako pojavljala zamisel o Goriški, vendar italijanskih pobud za širše razumevanje prostora (razen v kontekstu zahtev po reviziji rapalske meje) nisem zaznala. 

Kako torej razumeti (novo)goriški prostor? Fizična prepreka, ki je od 1947 do pristopa Slovenije k Schengenskemu sporazumu leta 2007 ločevala prostor, je terjala svoj davek. Šestdeset let ločenega razvoja, različnih demografskih tokov in gospodarskih situacij se je odražalo tudi v iskanju drugih gravitacijskih centrov tako v Italiji kot v Sloveniji. Fizično sta bili mesti z novim trgom dodatno povezani, redno so potekale številne povezovalne dejavnosti, ki so jih v veliki meri spodbujali tudi pripadniki slovenske narodne skupnosti, vendar se je moja informatorka spraševala: »So ti sosedje po tolikih letih ločevanja še vedno sosedje?… In da bosta ti dve mesti enkrat eno mesto? Ne vem … Bolj se mi zdi, da skušamo na silo ustvariti mesto, ampak zaenkrat ga še nismo …«   

Skupni (novo)goriški prostor se torej ne sme odražati zgolj v fizičnih stičnih točkah,  temveč je potrebno prepoznati in vrednotiti dolgoročne oblike sodelovanja, ki morda niso vedno medijsko izpostavljena. V antropološki literaturi so oblike mest kot sta Nova Gorica in Gorica poimenovali čezmejna mesta (cross-border cities) (Buursink 2001), pri čemer mesti svoje prednosti utemeljujeta na zavedanju različnosti, ki jih dopuščata in jih razumeta kot ključ za lastni razvoj. Zatorej je nujno, da se kakršne koli oblike povezovanja med Goricama, ki potekajo v katerem koli obdobju in na katerem koli nivoju, razume kot potencial za širši prostor, ki se je na prelomu v 20. stoletje že tesno povezoval.