SIJOČE NEVIDNO MESTO

Mesta v zgodovini so nastajala počasi, organsko, s stoletnim ali tisočletnim plastenjem, tudi z rušenjem. Ko obiskujemo stara mesta, občudujemo vse te plasti iz različnih obdobij in se sprašujemo o njih, kako in kdaj so nastajale in zakaj so take kot so.
Nova Gorica pa je zelo mlado in zelo majhno mesto. Plasti zgodovine v prostoru se v novih mestih bolj kot v starih stenah in na arheoloških najdiščih plastijo v arhivih.  Fotografija in sodobno arhiviranje sta sodobnika Nove Gorice in jo spremljata od leta 1948 naprej. Zato lahko razumemo kako in kdaj so različne prostorske plasti nastale in tudi, katere niso nastale oziroma so ostale neuresničene. Mesto je jasen, enostaven, obvladljiv primer za analitični pristop do prostora. Ker gre za novejšo zgodovino in od začetka namensko projektirano mesto (ne organsko), obstaja dosledna sledljivost virov v arhivih. Nova Gorica je odličen primer za vrednotenje uspešnosti zadanih arhitekturnih projektov in za iskanje odgovorov na vprašanje „kaj storiti, da bi?“ (bili uspešni). (iz besedila Nova Gorica po 35 letih, besedilo iz 1984, objavljeno v AB, ki ga je napisal avtor urbanistične zasnove mesta Edvard Ravnikar: „Danes je bridko reči, da Nova Gorica kot pionirska zamisel, ni uspela in se zato odpira vprašanje, kaj storiti, da bi.)

Nekaterim se Nova Gorica zdi mesto zamujenih priložnosti, ker že v začetku razvoj ni sledil prvotnemu Ravnikarjevemu urbanističnemu načrtu iz leta 1948, nekaterim ni všeč modernistični izraz stavb in se raje ozirajo čez mejo proti historičnim in neohistoričnim zgledom, nekaterim je všeč klima in bujno mestno zelenje. Skoraj gotovo pa je skupna točka vseh pogledov, da mesto še vedno, po 78 letih, deluje nekako nedokončano. Danes na sprehodu po mestu naletimo na praznine, manjkajoče stavbe in nikoli dokončane ureditve javnega prostora, ki dajejo Novi Gorici podobo nikoli zaključenega gradbišča. Vendar pa lahko nezaključenost beremo tudi kot odprtost mesta v lastno prihodnost..

V intervjuju, ki so bili opravljeni za razstavo je arhitekt Vinko Torkar povedal: „Da je nekaj nedokončanega, oziroma, da ni zabetonirano, je lahko tudi zelo dobro. Na primer Ravnikarjev načrt za Novo Gorico je predvidel tudi železniško progo, ki bi potekala preko starega jedra Solkana in ob robu Kekca (takratne Sv. Katarine). Veliki arhitekti se očitno smatrajo za vsemogočne, z zamahom roke izbrišejo: Ravnikar staro jedro Solkana, Plečnik Ljubljanski grad za nov parlament, Le Corbusier pa pol Pariza v imenu »modernega« mesta. Če bi bolj uspešno gradili to mesto, bi tako lepega in enkratnega travnika kot središče mesta ne imeli nikoli.“

Nedokončanost začetih projektov, rušenje že obstoječih prostorov in predvsem številni prostori, ki niso nikoli zapustili papirjev z arhitekturnimi načrti in se utelesili v prostoru, pa niso nujno samo znaki neuspeha. Zdi se, da so lahko prostori, ki živijo samo še v arhivu, za življenje v mestu podobni prazninam na gradbiščih in v ruševinah. To so morda arhitekture, ki niso popolne, vendar pa ravno zaradi svoje nepopolnosti omogočajo sleherniku, da jih skozi svojo uporabo, intervencijo, razmišljanjem, domišljijo dogradi in dokonča po svoje. Podobno se tudi travniki in parkirišča v nikoli dokončanem mestu iz opuščenih gradbenih parcel spremenijo v pomembne in žive prostore z lastno zgodovino in prihodnostjo, če se zavemo vseh njihovih alternativnih življenj, ki ždijo v arhivu. Zato so praznine mesta tudi prostori mišljenja mesta in življenja v njem – brez praznih prostorov mesto ne bi dihalo niti ne bi imelo možnosti, da bi se nenehno izboljševalo in se prilagajalo svojim prebivalcem. Praznine v mestu niso nikoli zares prazne, ampak so včasih še bistveno bolj polne pomenov, spominov in nikoli realiziranih prihodnosti kot zazidane parcele in uporabljene stavbe. 

Projekt Sijoče nevidno mesto raziskuje ravno te projekte, ki so bili z ljubeznijo do prostora domišljeni, ampak so zaradi različnih vzrokov trenutno v fizičnem prostoru nevidni. Bodisi jih ni, ker so porušeni, bodisi projekti niso bili nikoli izvedeni, nikoli dokončani, ali pa so bili sčasoma zapuščeni. Projekt mapira sijoče nevidne točke mesta – ki danes ne sijejo iz papirja v prostor, kot nekatere so v preteklosti, preden so bile porušene, nekatere pa morda šele bodo zasijale v prihodnost. Nerealizirani načrti nikoli niso samo dokument nekega neuspeha, ampak so včasih še celo bolj kot zgrajene stavbe pričevanje o nikoli zaključenih formativnih idejah ustvarjalcev prostora, ki nam ne dajo miru niti tri četrt stoletja po svojem nastanku. Po eni strani veliko število neizvedenih projektov kaže na široko ukvarjanje s prostorom in na mnogo globokih premislekov, tudi ljubezni do prostora. Po drugi strani pa so te nevidne, sijoče točke tudi možen potencial za razvoj v prihodnje in kažejo na to, da se projektiranje v mestu nikoli ne začne na praznem listu papirja.

Univerzalna plast razstave je spoznanje, da so nedokončani arhitekturni projekti velikokrat nedokončani na račun javnega prostora in t.i. centralnih dejavnosti. To pa so pravzaprav prostori, ki so mestotvorni in ki „delajo mesto“. To so prostori srečevanja, posedanja, opravkov, druženja, nakupov, … Nedokončanost na račun javnega prostora ustvarja degradacijo prostora na splošno, spodbuja na pol privatno rabo, zapuščenost ali neprimerne druge vsebine (parkirišče, odpad, ekološki otok, praznina, …). Tak prostor negativno vpliva tudi na okolico, kjer se velikokrat enaka ne-vsebina nadaljuje. Tudi zaradi tega bi kazalo, v sozvočju s trajnostnim pristopom, pri reševanju in urejanju degradiranih prostorov, pogledati v kakšni fazi dokončanosti in uporabe so okoliški prostori.

Eden od javnih ali poljavnih prostorov v mestu, ki ima velik, a še ne docela izkoriščen potencial je stolpnica Eda, od izgradnje naprej se okoli stavbe spletajo zgodbe, danes pa je veliko lokalov v pritličju, v samem centru mesta, praznih. Taka je tudi prehodna pasaža, ki povezuje prometno ulico v bližini šol in mirnejšo peš cono mesta. Zato je razstava, v oči teme, ki jo zagovarja, tudi sama postavljena v tak prostor, z željo, da ga oživi in nakaže na možno uporabo ter izpostavi njegove prednosti. Glavni element razstave v široki avli je 24 metrov dolga miza, ki na nek način spominja na linijsko potezo Magistrale. Zgrajena je iz opek Goriških opekarn, ki s svojo barvo, materialnostjo pričajo o tradiciji frnaž v našem prostoru in držijo kontinuiteto med virom-zemljo in izdelkom-mestom. Umetniško obdelani arhitekturni projekti zbrani na enem mestu, preko 3d modelov, video gradiva in starih fotografij, gradijo novo, nevidno Novo Gorico, ki je sestavljena iz zgrajenih in neizgrajenih stavb, iz opek in idej.

Prvi urbanist Nove Gorice, Edvard Ravnikar, je za natečaj ureditve mestnega središča, leta 1968 zapisal: „Iz drobnih in nepomembnih hotenj ni mogoče napraviti lepega mesta.“ In čeprav je bil morda ob pregledu izvedenih del v Novi Gorici razočaran, tako je tudi zapisal 35 let po začetku gradnje mesta, v znamenitem tekstu objavljenem v AB leta 1984, vendar nekatere njegove ideje, ki so se izkazale za skoraj vizionarske, živijo naprej.
Glavne prostorske kvalitete in karakteristike mesta Nova Gorica in tiste lastnosti, ki smo jih spoznali za pozitivne, vse izhajajo iz Ravnikarjeve misli: mreža vzporednih in prečnih ulic, paviljonska umestitev objektov v prostor, obdanih z zelenjem, vpetost v krajinski kontekst s poudarjenimi pogledi na Sveto Goro, Sabotin in Kapelo ter predvsem (vedno bolj?) aktualna, močna in jasna navezava preko Erjavčeve ulice in Via San Gabriele na italijansko Gorico. Gotovo so to lastnosti, ki jih kaže vrednotiti, varovati in ohranjati za naprej. Razumevanje sedanjosti in pričakovanje prihodnosti je možno samo s poznavanjem in spoštovanjem preteklosti, tudi preteklosti idej.

Razstavo je pripravila Nonument group v sodelovanju z arhitektko Evo Sušnik. Nonument Group (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar, Miloš Kosec) je umetniško-raziskovalni kolektiv, ki se osredotoča na nonumente – skrito, zapuščeno, izbrisano ali pozabljeno arhitekturo ali javne prostore, katerih pomen se je spremenil zaradi političnih ali družbenih sprememb. V sodelovanju z institucijami in neodvisnimi raziskovalci kolektiv kartira in arhivira nonumente po svetu. S svojimi umetniškimi intervencijami raziskuje spomine in poudarja napetosti, ki jih razkrivajo reaktivacije posameznih nonumentov.

Razstava bo odprta do 30. novembra 2025 vsak dan med 07-21 v pritličju stolpnice Eda v Novi Gorici.