KORENINE GENOCIDA

Izraelska kolonizacija Palestine traja že več kot sto let. 7. oktober 2023 ni začetek vsega zla, kot trdi sionistična propaganda, je pa gotovo začetek novega poglavja v osvajalnem načrtu, ki se zdaj izvaja z nezaslišano brutalnostjo. Posebna poročevalka Združenih narodov za človekove pravice v Palestini Francesca Albanese je v svojih poročilih in dveh knjigah (J’Accuse in Quando il mondo dorme/Ko svet spi) jasno opredelila pojem naselitvene kolonizacije: to je osvajanje ozemlja s sistematičnim in nasilnim odrinjanjem drugega tam živečega naroda.

Tak kolonizatorski plan že v osnovi skriva nevarnost genocidnega nasilja, ko se drugi narod noče pokoriti nadvladi osvajalcev. To je razvidno iz zgodovine teh sto let. Najprej se je med britanskim mandatom nad Palestino kolonizacija izvajala s politično in ekonomsko premočjo, hkrati pa tudi s terorjem judovskih oboroženih milic Haganah, Irgun in Leki, ki so po razglasitvi izraelske države leta 1948 prestopile v njeno redno vojsko. Po tistem letu se je nadaljevala s sistematičnim etničnim čiščenjem, osvajalnimi vojnami, vojaško okupacijo palestinskega ozemlja, apartheidom in drugimi grozotami. Vse do 7. oktobra 2023, grozljivega izbruha iracionalnega nasilja desetletja zatiranih žrtev okupacije, ki ni začetek zgodbe temveč njeno novo, še bolj kruto poglavje.

Izvirni greh sionizma, judovske nacionalistične ideologije, je v tem, da se konec 19. stoletja v Evropi izoblikoval po vzoru takrat dominantnih nacionalističnih miselnih tokov. Evropski nacionalizmi so v prvi svetovni vojni povzročili razpad večnacionalnih imperijev in so nato do druge svetovne vojne sprostili ves potencial zla, ki je kulminiral v italijanskem in drugih fašizmih ter v nemškem nacizmu. Tragični paradoks judovske nacije je, da je postala glavna žrtev zablode evropskih nacionalizmov, hkrati pa je v svoji težnji po lastni nacionalni državi prevzela prav etnocentrične ideje, kakršne so bile v osnovi holokavsta. In te ideje so danes privedle v genocidno nasilje nad Palestinci.

Tragedija palestinskega naroda je v tem, da je postal žrtev nekdanjih žrtev, je že pred 30 leti zapisal palestinski akademik Edward W. Said. Po evropskih nacionalizmih je sionizem prevzel etnocentrični ekskluzivizem, v katerem ni mesta za sobivanje različnosti.

Pred Balfourjevo deklaracijo leta 1917, s katero so Britanci tudi zaradi lastnih kolonialnih interesov sionističnemu gibanju obljubili državo v Palestini, je tam že živelo kakih 10 odstotkov Judov. Sožitje s Palestinci ni bilo problem, antisemitizem povsem neznan, tudi ker bi bil absurden, saj oba naroda izhajata iz istih semitskih korenin. Antisemitizem je bil evropski pojav, tako kot etnocentrizem, iz katerega se je napajala sionistična ideologija vse do negacije obstoja drugega naroda. “Zemlja brez naroda za narod brez zemlje,” je bilo geslo kolonizatorjev.

V tem je srž problema, jedro ideološke prevare, ki ne dopušča, da bi na isti zemlji enakopravno in v miru sobivala dva naroda. Žal so to ideološko vizijo zaradi svojih političnih interesov podprli tudi zmagovalci druge svetovne vojne od ZDA, Francije in Velike Britanije pa do Sovjetske zveze, kjer je Stalin v sionističnem osvajanju Palestine videl priložnost, da se izpolnijo še v čas caristične Rusije segajoči antisionistični načrti izgona Judov.

Odtod načrt delitve Palestine, ki so ga novembra 1947 sprejeli Združeni narodi. Ideja o etnično ekskluzivni judovski državi je vsebovala seme vsega kasnejšega zla, saj je predpostavljala etnično čiščenje in izgon velike večine tam živečih Palestincev. Delitev ozemlja je bila krivična. Kljub intenzivnemu naseljevanju za časa britanske uprave, je takrat Judov bilo komaj za tretjino vseh prebivalcev, delitveni plan ZN pa jim je dodelil 55 odstotkov vsega ozemlja, vsa najbolj rodovitna in z vodnimi viri bogata območja, obalni pas in pristaniški mesti Jaffo in Haifo.

Nepravična delitev za Palestince ni bila sprejemjiva, sledila je vojna, po kateri je vojaško močnejši Izrael zasedel 78% ozemlja, po šestdnevni vojni leta 1967 pa še vsa preostala ozemlja: Jeruzalem, Gazo, Zahodni breg in Golan.

Malo se o tem govori, vendar delitev Palestine ni bila edina možnost na mizi. V komisiji ZN se je izoblikoval tudi alternativni predlog ene same dvonacionalne države z mednarodnimi jamstvi za sobivanje obeh narodov. To rešitev so zagovarjale Titova Jugoslavija, Indija in Iran. Bila je daljnovidna in pravičnejša od delitve ozemlja, množičnih masakrov in nasilnega izgona 750 tisoč Palestincev. Danes, ko je izraelska okupacija tako dušeča in kolonizacija tako razpredena po vsem palestinskem ozemlju, da je zamisel o dveh državah za dva naroda videti neuresničljiva, mnogi spet razmišljajo o dolgoročnem planu za enakopravno sobivanje v večetnični državi.

Jasno je, da ta vizija ni ustrezala sionistom. Zahtevali so lastno ekskluzivno državo, kjer bi Judje in izključno Judje bili sami svoji gospodarji, četudi za ceno negacije palestinskega naroda in njegove neodtujljive pravice do samoodločbe. Etnični ekskluzivizem ne dopušča sobivanja. Njegova logika je “mors tua vita mea”, vmesne poti ni. Danes v Gazi vidimo skrajne posledice prevare, ki je omogočila suprematistično premoč ene nacije na drugo.

Ta premoč sloni na dveh temeljih: na nedosegljivi vojaški moči z brezobzirno rabo najbolj brutalnega nasilja in na lažni naraciji o tem, čigav obstoj je danes v Palestini zares ogrožen. V obeh aspektih ima Izrael polno podporo Zahoda, ZDA in njihovega evropskega priveska.

O vojaški premoči ni treba trositi besed, saj je vsakomur pred očmi. Drugi temelj izraelske nadvlade je v potvarjanju stvarnosti. Haaretzov novinar Gideon Levy že leta opozarja na pripovedno mojstrovino, da se jedrsko oborožena država, ki že več kot pol stoletja izvaja brutalno vojaško okupacijo, zna pred svetom pokazati kot ogrožena žrtev. Tudi Edward Said je opozarjal na ključni pomen naracije. Izrael ima posebno besedo “hasbara” za zunanjemu svetu namenjeno pripoved – skratka, propagando.

Po 7. oktobru poslušamo pripoved o legitimni samoobrambi Izraela. Še pisatelj David Grossman je priznal, da masaker v Gazi nima več nobene zveze s 7. oktobrom. Prav tako na gre za talce. Kolikor so jih hoteli rešiti, so jih s pogajanji, ne z bombami. Te imajo drug namen: onemogočiti življenje dveh milijonov ljudi v Gazi, jih čim več iztrebiti in razgnati. Temu je namenjeno načrtno stradanje prebivalstva, ciljno ubijanje zdravstvenih delavcev in novinarjev, da se pred svetom čim bolj prikrije, kaj se tam resnično dogaja.

Svet je doslej molčal. Zahodni medijski sistem je skoraj enoglasno povzemal le izraelsko pripoved, tudi ko je ta bila v nasprotju z dejstvi. Po zaslugi junaških palestinskih  novinarjev in civilistov pa nam preko družbenih omrežij kljub vsemu pritekajo srhljivi posnetki iz pekla. Zahodna javnost, mi vsi, smo potrebovali preveč časa, da smo se prebudili iz otopelosti in stopili na ulice. Nekaj se v zadnjem času premika. Evropske prestolnice preplavljajo množične demonstracije. Grozote iz Gaze so se vendarle dotaknile srca ljudi. Nihče ne bo mogel trditi, da ni vedel, kaj se tam dogaja.

In to, kar se dogaja, moramo točno poimenovati. Dogaja se genocid. Meddržavno sodišče v Haagu je že v prvi oceni tožbe, ki jo je vložila Južna Afrika, ugotovilo utemeljen sum genocida in je Izraelu ukazalo, naj takoj preneha s potencialno genocidnimi dejanji. Zaman, saj se je krutost masakra le še stopnjevala. 

Kot je zapisano v Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, sprejeti 9. decembra 1948, “genocid pomeni katero koli od naslednjih dejanj, storjenih z namenom, da se v celoti ali delno uniči narodna, etnična, rasna ali verska skupina kot taka:

(a) ubijanje članov skupine;

(b) povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb članom skupine;

(c) namerno povzročanje skupini življenjskih razmer, ki so namenjene njenemu fizičnemu uničenju v celoti ali delno;

(d) ukrepi, namenjeni preprečevanju rojstev znotraj skupine;

(e) prisilna premestitev otrok iz skupine v drugo skupino.”

Blizu je 30-letnica genocida v Srebrenici, ki ga je kot takega Meddržavno sodišče priznalo šele 12 let kasneje. V Gazi se dogajajo veliko hujši zločini opredeljivi v točkah a), b), c) in d) omenjene deklaracije. Dolžnost mednarodne skupnosti je, da jih prepozna in takoj ustavi. Izraelski skrajni desnici ni mogoče pustiti še 12 let proste roke, da dokončno iztrebi Palestince iz Gaze in se medtem loteva še Jeruzalema in Zahodnega brega.

Dovolj je sprenevedanja in iskanja blažilnih sinonimov. Selektivni masaker civilnega prebivalstva z dojenčki vred ni noben konflikt niti le humanitarna kriza. Treba je izgovoriti neizrekljivo besedo: genocid. Ker le priznanje, da je v teku genocid, o namernosti katerega obstaja že dolg spisek izjav izraelskih vladnih predstavnikov, lahko prisili mednarodno skupnost, da ukrepa in prepreči nepopravljivo. Večina evropskih vlad se spreneveda, izreka medle obsodbe, pozive k zmernosti, Izraela pa še ni doletela nobena sankcija, niti dobave orožja mu niso ustavili.

Če so vlade gluhe, potem je naloga vseh nas, da glasno zahtevamo spoštovanje mednarodne zakonitosti. Kajti, če se odpovemo mednarodnemu pravu in dopustimo prevlado brutalne logike vojaške premoči, bo to, kar se danes dogaja Palestincem, slej ko prej doletelo vse nas.