POMLAD, MLADOST, KOLO IN PODEŽELJSKA CESTA

piše EVA SUŠNIK

V torek 14. maja 2025 ob 10.30 zjutraj se je izpred poklicnega zavoda Cossar – Leonardo da Vinci vila kolona kolesarjev. V vrsti je bilo 10 dijakov razreda 2 SCS v družbi dveh profesorjev in 2 spremljevalcev, ki so se podali na celodnevni kolesarski izlet v okviru projekta Arci-in-bici.

Cossar-da Vinci je strokovna srednja šola z več programi. Dijakom tehnične smeri je pred leti goriška policija podarila zapuščena kolesa, ki so jih našli po mestu. Dijaki so se na pravih kolesih učili in popravili ter usposobili teh nekaj koles, ki so danes v lasti šole. Prav ta kolesa so si izposodili dijaki pri predmetu Fotografija in z njimi pod vodstvom profesorjev in arhitektke raziskovali somestje. Oboroženi s fotoaparati so prečkali državno mejo in iskali brezmejne motive. Tema tokratne edicije Arci-in-Bici (prvič je projekt potekal leta 2022 in je zajemal predvsem urbani prostor) je bila narava. Dijaki so, večina prvič, spoznavali solkanska polja, si ogledali znamenito Villo de Nordis, ugotovili, da reka Isonzo izvira kot Soča in se sprehodili po brvi čeznjo. Pri kajak centru so odložili kolesa in se po senčni poti tik ob vodi sprehodili pod cestnim mostom do cilja pod starim železniškim mostom. 

Teme fotografije so bile: divja narava – kurirana narava, športna fotografija, arhitekturna fotografija. Dijaki so lahko v praksi spoznali da elementi, ki naredijo dobro fotografijo, ne poznajo meje – oblaki se vijejo čez celo nebo, odsevi reke so zanimivi na obeh straneh, linije vinskih trt se ne zmenijo za meje, prav tako ne veter, sence in zanimivi pogledi.

Kot pravi profesor Reja: „Arci in Bici za dijake pomeni praktično izkušnjo izven šolskega konteksta, z uporabo znanja pridobljenega pri pouku: od načrtovanja, izvedbe do priprave fotografske razstave. Osredotočili smo se na dva fotografska žanra krajinskega in arhitekturnega, oba sta se prepletla predvsem pri Villi de Nordis in Solkanskemu mostu, kjer so učenci z združevanjem žanrov poskušali ujeti njuno identiteto.

Tovrstno čezmejno sodelovanje pomeni odkrivanje priložnosti, ki jih somestje ponuja tako z družbenega kot delovnega vidika, in je za večino učencev prvi stik z nekaterimi vidiki zgodovinske in kulturne kompleksnosti njihovega ozemlja. Na koncu bi rad poudaril, da je kolo, in na srečo jih ne šoli premoremo kar nekaj, idealno sredstvo za potopitev v takšno potovanje.“

Če ohlapno citiram Alaina de Bottona, je pravo vznemirjenje potovanja pravzaprav njegovo načrtovanje, porajajoča se pričakovanja. Ko potujemo, pač potujemo. Drugo vznemirjenje pa je potem ob oddaljenem spominjanju in idealiziranju časa, ki je za nami. 

Podobno smo tudi mi do potankosti načrtovali pot, se pripravljali na različne scenarije, morebitni gost promet, slabo vreme, preverjali stranpoti in pričakovali, kako bo ta dan praktično dan Evrope v malem, ko bodo med nami padale meje, porušile se bodo jezikovne, kulturne bariere in podobno. Na dan izleta je sijalo sonce, imeli smo se lepo, pojedli vse malice, si ogledali vse točke na poti in se navduševali. Ob povratku domov, sedaj, ko je minil že skoraj mesec od izleta, pa šele lahko razmišljamo, kaj lepega smo pravzaprav doživeli. 

Mladi dijaki iz Gorice sami redko prečkajo mejo s Slovenijo, malo iz strahu pred nepoznanim, malo zaradi strahu pred jezikovnimi preprekami, ko pa jo prečkajo, se ponavadi napotijo na znane kraje, mogoče v skatepark, na pijačo v centru mesta ali v nakupovalni center na obrobju.

Kolo je že samo po sebi simbol svobode, z njim lahko potuješ počasneje kot z avtom in vendar lahko prideš precej dlje kot peš. Če pa se s kolesom odpraviš na odkrivanje novih prostorov, ki jih ne poznaš, a jih imaš pravzaprav pred vrati, v primeru somestja Gorice in Nove Gorice odkrivaš nove razsežnosti svojega mesta in na nek način tudi sebe. Nekateri dijaki so poznali Sočo samo od Parka Pevme naprej, tisti dan, se jim je reka „podaljšala“ in v svoj zemljevid so lahko vrisali številne nove kotičke. Videli smo kje raste solkanski regut in la rosa di Gorizia, zgodovina grofice Lyduske z Ville de Nordis nam je potrdila bogastvo zgodovinskih plasti našega območja, kajakaši, ki so trenirali na reki so izkazovali športno moč in bojevit duh.

Dijaki so odkrivanje novih fizičnih prostorov združili s pridobivanjem novih fotografskih znanj, fotografije pa bodo predstavljene na razstavi jeseni v Carinarnici na Erjavčevi ulici. Za izbor fotografij, postavitev, pripravo razstave ter dogodka ob otvoritvi bodo poskrbeli sami.

Upamo, da se bodo dijaki večkrat zavihteli na kolo in tudi sami nadaljevali raziskovanje svojega somestja, da bo to, kot oblaki, čimbolj brezmejno.

Projekt Arci in Bici, leta 2025 poteka njegova druga edicija

Organizatorja: Eva Sušnik in Luca Chinaglia

Sodelujejo dijaki iz šole: Poklicni zavod Cossar – Leonardo da Vici

Pri predmetu fotografija, s profesorji: Alessio Reja, Annamaria Monaco, Maria Carmela Abate

Razstava: Carinarnica, oktober 2025