POEZIJA PO KONCU OBDOBJA PRIČE

piše PATRIZIA DUGHERO

Podoba revije »ISONZO SOČA« se bogati z novo rubriko, posvečeno poeziji: odprtim prostorom za besedila in knjige, objavljene ali še neobjavljene, ki nastajajo na območju obeh Goric, v krajih, ki jih poseljujejo in opisujejo pomembni avtorji italijansko-slovenskega literarnega prostora. Gre za vsebinski okvir, koristen za širjenje in izmenjavo besedil, večjezičen in večobličen, s katerim želimo prodreti do jedra iskanja osmotskih odnosov, tudi z gradnjo literarnih mostov.

V tem prvem primeru je bila izbira usmerjena k enemu samemu avtorju: David Bandelj, Goričan, rojenoslovensko govoreči, pesnik in glasbenik, prevajalec, rojen v Gorici, kjer tudi živi, potem ko je doktoriral iz primerjalne književnosti na Univerzi v Ljubljani. David Bandelj je objavil več pesniških zbirk v slovenskem jeziku, vse do leta 2020, ko izideta zbirki Enajst let in pol tišine pri založbah Slovenska matica in Mladika, kateri leta 2022 sledi še Ronin. Od leta 2008 se posveča tudi esejistiki in zgodovinsko-literarnim monografijam, njegove pesmi pa izhajajo v osrednjih slovenskih literarnih revijah in v prevodih (italijanščina, angleščina, makedonščina, češčina, poljščina). Je uveljavljen in priznan pesnik (sodeloval je na številnih domačih in mednarodnih literarnih festivalih, tudi kot mentor in član komisij, zlasti na tistih, ki jih organizira JSKD – Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti) in prejemnik več nagrad.

Čeprav svojih pesmi ne prevaja sam, je v slovenščino prevedel avtorje v italijanskem in furlanskem jeziku, med drugim Tommasa Campanello, Daria Bellezzo, Celsa Macorja, pa tudi avstralske domorodne pesnike in nekatere latinske klasike. Poučuje književnost na Liceju Gregorčič v Gorici, vodi Mladinski mešani zbor Emil Komel in Komorni orkester Nova iz Nove Gorice. Prav kot učitelj je opravil prva Potovanja spomina, s katerih se vsakič vrača z “kosi tišine, težkimi kot skale”, in se je tako začel oblikovati kot pričevalec tragičnih krajev, kot je Auschwitz. Konec dobe priče je povzročil pravo generacijsko zamenjavo: ker ni več preživelih, so zdaj v ospredju Judje tretje generacije, rojeni med 60. in 80. leti, otroci tistih, ki so doživeli fašistično diktaturo in nacistično okupacijo. A hkrati se odvija tudi prenova samega pričevanja: ko bodo neposredne priče izginile, bodo pripovedovali predvsem umetniška dela, muzeji, arhitekture in spominska obeležja, ki bodo ta preteklost prenašala z jezikom sodobnosti.

Prevod zbirke pesmi, ki v italijanščini izide kot Undici anni e mezzo di silenzio pri založbi Qudulibri leta 2025, je dejanje, ki ne nosi le notranje vrednosti “pogovora med redkimi, prevedenega od drugih”, temveč je pravo predajanje štafete – dejanje, ki je nujno in neizogibno, še posebej po dogodkih 7. oktobra 2024.

Prevajalka, Aleksandra Devetak, je spremljala tišine, napolnjene z globoko skrivnostjo, med enim in drugim verzom, s stalnim pogovorom z avtorjem. Tu leži bistvena razlika v primerjavi z »kupom razbitih podob«, ki ga ponuja veliko sodobne poezije – gre za delo, ustvarjeno z zgodovino kulture, ki skozi svojo kritično analizo preoblikuje čustvo v polifonijo, sestavljeno ne le iz basovske linije, temveč iz prizadevanja, da bi obrnila na glavo tezo, ki jo je Adorno izrekel leta 1949: »Pisati pesem po Auschwitzu je barbarsko dejanje.«

Zaradi svoje dramatične edinstvenosti predstavlja holokavst prostor spomina, ki na kaotičen in protisloven način razkriva, kako so se strategije doživljanja čustev v primerjavi s preteklostjo spremenile: številni in raznoliki umetniški izrazi o holokavstu so pogosto vodili do tega, da so obiskovalci razmišljali, kar je rodilo odgovorno kritiko in nove priče.

Verjamemo, da strašne zgodbe, ki so se zgodile na teh krajih, nosijo v sebi kal možnosti izhoda iz grozot, prepričani, da bo literatura tako kot zgodovina ocenjena. Pogosto smo poklicani, da utemeljimo lastno poetiko, in veliko mero pisateljskega načrta spremlja Bandeljevo delo, ki ga vključujemo v to številko revije, čeprav se navidezno oddaljuje od teme Mesto: avtor na izjemen način pričara skupnost bližine med tistimi, ki so prisotni-odsotni. David namesto utemeljitev ponudi tri lirične, skoraj melodične pesnitve – za pravo mero priznanja ob prelomu razosebljenosti, dejanje, ki ga poezija lahko in mora opraviti v »mestu transformatorjev«, bolj kot obiskovalcev – in za to se mu zahvaljujemo.