NOČ SVETOIVANSKIH KRESOV, STARODAVNI OBREDI MED ČAROVNIJO IN VERO

piše SARA TERPIN

Noč med 23. in 24. junijem je v izročilu številnih evropskih ljudstev čarobna noč: praznuje se poletni solsticij, ki je v krščanskem svetu postal praznik svetega Janeza, pri čemer je bil datum praznovanja zamaknjen za nekaj dni.

V Sloveniji se je praznik krščanskega svetnika prekril s prastarimi poganskimi obredi, katerih osrednja figura je bil Kresnik (»Svetovit« pri starih Slovanih), sončno božanstvo. Tudi zaradi podobnosti imen je imel krščanski nauk pri Slovencih lažjo pot: Kresnika je nadomestil Krstnik, torej Janez Krstnik (»krst« pomeni krst). Starodavno božanstvo Kresnik je bilo torej izrinjeno, a to ni bilo dovolj, da bi izbrisalo številne obrede in navade poganskega izvora, ki so se ohranile v številnih različicah po slovenskih pokrajinah. Po mnenju etnologa Nika Kureta je izjemna raznolikost obredov noči svetega Janeza neke vrste prerez človeške zgodovine, ki skozi tisočletja razkriva njeno plastovitost.

»Šentjanževo« ali »noč svetega Ivana« je praznik, ki je v Sloveniji še vedno močno navzoč, prav tako tudi v zamejskih krajih, kjer živi slovenska skupnost – na primer v Benečiji, kjer se v številnih vaseh v tej čarobni noči prižigajo veliki kresovi, imenovani »kries« (»kres« po slovensko – opazna je podobnost s Kresnikom).

Eden najslavnejših kriesov je v Tribilu Superiore – Gorenjem Tarbiju, najvišje ležečem zaselku (650 m n. v.) v občini Stregna – Sriednje, kjer živi okoli štirideset prebivalcev, ki pa še vedno ohranjajo tradicijo in običaje, ki so jim jih predali dedki in pradedki – ti pa so ponavljali starodavna dejanja, pogosto ne da bi poznali njihov globlji pomen.

Od kod pravzaprav izvira tradicija kresa in zakaj se ti ognji prižigajo v noči med 23. in 24. junijem? Med poletnim solsticijem sonce doseže svoj vrhunec, kar pa pomeni, da bo od tega trenutka naprej njegova moč iz dneva v dan pojemala. Človekova želja je bila, da bi soncu podaljšal moč, ga »podprl« in okrepil s prižiganjem velikih ognjev, običajno na vzpetinah, da bi bil čim bližje nebu.

V mnogih vaseh že samo zbiranje lesa za ogenj predstavlja neke vrste obred: mladina hodi od hiše do hiše, da nabere odpadni les in vejevje, pri tem pa mora vsaka družina prispevati po svojih zmožnostih.

Po izročilu se okoli kresa pleše in poje (v preteklosti so bile to poganske obredne pesmi, posvečene soncu), skoči se tudi čez ogenj, da bi izkoristili njegove očiščevalne moči. Poleg kresa so včasih prižigali tudi »ognjene kolesa«, ki so jih spuščali po hribu navzdol, ali »šibe«, goreče lesene ploščice, ki so jih metali v zrak – te pozna tudi furlanska tradicija pod imenom »cidulis« (ki pa se jih meče ob zimskem solsticiju). Met »šibe« so spremljali vzkliki svetnikom, posvetila ljubljeni deklici ali opazke na račun vaščanov.

Poleg kriesa so posebnost obredov svetega Janeza v Gorenjem Tarbiju tudi »križci« (križi) in »krancelni« (venčki), spleteni iz posebnih divjih rož in zelišč, ki jih nato obesijo na vhodna vrata hiš za zaščito. Legenda pravi, da jih pride blagoslovit sam sveti Janez, zelišča pa nato zažgejo, da bi odgnala nevihte.

Navada spletanja »venčkov svetega Ivana« je še vedno živa in zelo priljubljena tudi pri drugih slovenskih skupnostih, od Goriških Brd do Krasa. V zadnjih letih so zelo priljubljeni postali »štanjelski venčki«, ki so leta 2000 dobili pomembno priznanje: vpisani so bili v Inventar slovenskega kulturnega izročila.

Venčki niso narejeni iz katerihkoli cvetlic, ampak iz točno določenih rastlin, ki jih predpisuje tradicija in imajo nekaj skupnih lastnosti: zdravilne lastnosti, zvezdasto obliko cvetov in prevladujočo rumeno barvo. Vse to nas napotuje k soncu in k božanstvu, ki ga je sonce predstavljalo starim Slovanom: Kresniku.

Po izročilu se moč teh rastlin med poletnim solsticijem še dodatno poveča in postanejo »čarobne«. Najznačilnejše rastline obredov svetega Janeza so šentjanževka (imenovana »šentjanževka«, torej Janezovo zelišče), kozja brada (Aruncus dioicus, v slovenščini »navadno kresničevje«), ivanjščica (margarita, torej roža svetega Janeza), bezeg in predvsem praprot. Pravi se, da tisti, ki ima v žepu semena praproti na noč svetega Janeza, razume govorico živali (kar ima tudi preroški pomen, saj naj bi živali v tej noči napovedovale prihodnost). V nekaterih krajih z listi praproti prekrijejo tla hiš in hlevov, saj naj bi sveti Janez legel nanje k počitku in s tem blagoslovil vso družino.

Zelišča, nabrana v noči svetega Janeza, ki jih pustijo namočena v vodi, olju ali alkoholu, postanejo zdravilo, ki se ga uporablja vse leto. Ostankov cvetov in stebel, ki so jih uporabili za spletanje venčkov, se ne zavrže, temveč se jih namoči v vodo, ki se nato po izročilu uporablja za umivanje, saj ima pomlajevalne učinke.

Poleg ognja in zelišč je voda še en temeljni element obredov svetega Janeza. Po izročilu so na to noč vsi vodni viri »blagoslovljeni«, kopanje v njih pa prinaša zdravje in dobro počutje. Tudi rosa ima čarobno moč: v Benečiji in v nekaterih krajih po Sloveniji ženske ponoči razprostirajo platno po travi, da bi nabrale roso. Zjutraj krpo ožamejo in dragoceno tekočino shranijo v stekleničke, da bi jo uporabljale kot zdravilo po potrebi.

Poletni solsticij je bil tudi priložnost za vedeževanje. Ohranjenih je nešteto obredov prerokovanja iz različnih slovenskih pokrajin. Najbolj razširjeni so tisti, ki jih dekleta izvajajo, da bi izvedela, kdaj in s kom se bodo poročila. Po eni od tradicij iz Vipavske doline naj bi deklica opolnoči v noči svetega Janeza pod oknom postavila vedro z vodo in v njem uzrla obraz bodočega moža.

Drug običaj, povezan tudi s kultom rodovitnosti, je ta, da se v lonček poseje pšenica. Po tem, kako je vzklila, se je lahko napovedovalo, ali bodo v hiši veseli ali tragični dogodki.

Ta čarobna noč je bila tudi ugodna za iskanje skritih zakladov. Če si ob polnoči izkopal praprot, naj bi se na njenem korenu pojavil zlat prstan. Po stari ljudski tradiciji naj bi tisti, ki bi šel ob polnoči na sprehod z žabjo kostjo, tremi zrni soli in dlako devetih mačk v žepu, zagledal zeleno lučko, ki bi ga vodila do velikega zaklada.

Poseben lik obredov svetega Janeza v Sloveniji so »kresnice« ali »ladarice« (po imenu slovanske boginje Lade, zaščitnice ljubezni in zdravja). Po tem običaju, danes ohranjenem predvsem v Beli krajini, se ponoči po poljih sprehajajo majhne skupine deklet, oblečenih v belo in s pokritim obrazom, ki jih spremlja fant z flavto. Ko pridejo v vas, obiščejo vse hiše in ves čas pojejo blagoslovne pesmi za ljudi in za pridelek. V zameno prejmejo hrano ali denar, ki ga na koncu praznovanja porabijo za skupno gostijo.

Prvotno se ta obred ni izvajal samo na noč svetega Janeza, temveč tudi v dneh pred njo: po izročilu so bila polja in pridelek v času okrog solsticija še posebej ranljiva za zle sile, zato jih je bilo treba zaščititi.

Kresnice, tako kot drugi obredi poletnega solsticija, razširjeni med Slovenci, odražajo kmečko kulturo, močno povezano z naravnimi cikli, v kateri je preživetje bilo odvisno od pridelka – ki ga je bilo treba za vsako ceno zaščititi. Prepletanje krščanskih in poganskih elementov le še povečuje čar teh običajev, v katerih lahko – pod patino časa – še vedno najdemo sledi starodavne preteklosti, ki vsako leto znova oživi za eno samo, čarobno noč.