POEZIJA PO KONCU OBDOBJA PRIČE

avtor PATRIZIA DUGHERO

Fizionomijo »ISONZO SOČA« bogati z novo rubriko, posvečeno poeziji: prostor, odprt besedilom in knjigam, objavljenim ali neobjavljenim v krajih obeh Goric, ki jih naseljujejo in opisujejo pomembni avtorji italijansko-slovenske literarne scene. Posoda, ki je uporabna za razširjanje in izmenjavo besedil, večjezična in večplastna, da bi prišla do dna tega iskanja osmotskih odnosov, zahvaljujoč gradnji mostov, vključno z literarnimi.

V tem prvem primeru je izbira padla na enega samega avtorja, Davida Bandlja, iz Gorice, slovenskega maternega jezika, pesnik in glasbenik, prevajalec, rojen v Gorici, kjer prebiva, po doktoratu iz primerjalne književnosti na Univerzi v Ljubljani. David Bandelj je izdal več pesniških zbirk v slovenskem jeziku do leta 2020, ko je ugledal luč sveta Enajst let in pol tišine za založbi Slovenska matica in Mladika, sledi Ronin leta 2022. Od leta 2008 se ukvarja z eseji in zgodovinsko-literarnimi monografijami , njegove pesmi pa izhajajo v glavnih slovenskih literarnih revijah in v prevodih (italijanščina, angleščina, makedonščina, češčina, poljščina). Znan in priznan pesnik (številni domači in mednarodni literarni festivali, na katerih je sodeloval tudi kot mentor in komisar, zlasti tisti, ki jih organizira JSKD – Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti) je prejel več nagrad. Čeprav ni prevajal lastnih skladb, je v slovenske avtorje prevajal italijanske in furlanske avtorje, kot so Tommaso Campanella, Dario Bellezza, Celso Macor, pa tudi domače avstralske pesnike in nekatere latinske klasike. Učitelj literarnih predmetov na Liceju Gregorčič v Gorici, vodi mešani mladinski zbor Emil Komel in Komorni orkester Nova iz Nove Gorice. Prav v vlogi učitelja se odpravi na prva potovanja spomina, od koder se vsakič vrne s kamni tišine, težkimi kot balvani, in se začne skovati kot priča tragičnim krajem, kot je Auschwitz. Konec Obdobje prič je povzročila resnično generacijsko spremembo, ki v odsotnosti preživelih danes vidi kot protagoniste tisto tretjo generacijo Judov, rojenih med 60. in 80. leti preživetja, otroke tistih, ki so preživeli fašistično diktaturo in nacistično okupacijo, pa tudi regeneracijo pričevanj, ker bomo, ko bodo izginile neposredne priče, zagotovo tudi mi, predvsem prepuščeni, da pripovedujemo dela, muzeji, arhitektura in spomeniki, ki bodo to preteklost prenesli z jezikom sodobnosti. Prevod zbirke ki v italijanščini postane enajst let in pol tišine za Qudulibri, 2025, je to doseženo z dejanjem, ki ne vsebuje le notranje vrednosti “pogovora med nekaterimi, ki so ga prevedli drugi”, ampak kot resnično potreben in bistven prenos štafetne palice, zlasti po dogodkih, ki so se zgodili 7. oktobra 2024.

Prevajalka Aleksandra Devetak je tišino, polno hude skrivnosti, med enim verzom in drugim, spremljala z nenehnim soočenjem z avtorjem. Tukaj je bistvena razlika z »kopičenjem zlomljenih podob« toliko sodobne poezije v tem delu, ki je nastalo z zgodovino kulture in ki po svoji kritični analizi spreminja čustva v polifonijo, sestavljeno ne le iz basso continua, ampak tudi iz zaveze, da se spremeni predpostavka, ki jo je Adorno izrekel leta 1949: »pisanje pesmi po Auschwitzu je dejanje barbarstva«.

Zaradi svoje dramatične edinstvenosti šoa predstavlja prostor spomina, ki na konvulziven in protisloven način prikazuje, kako zelo so se strategije za uporabo čustev danes spremenile v primerjavi s preteklostjo: številni in različni umetniški izrazi na šoi so pogosto pripeljali do tega, da so ljudje razmišljali obiskovalcev, ustvarjanje Odgovorna kritika in nove priče.

Želimo misliti, da grozljive zgodbe, ki jih uživajo v teh krajih, nosijo klico za izhod iz grozot, prepričani, da se bo sodila literatura in zgodovina. Pogosto se od nas zahteva, da upravičuje lastno poetiko, in precejšnja mera pisanja spremlja Bandeljovo delo, ki ga vključimo v številko revije, ki se le navidezno odmika od teme Mesto: avtor izjemno obnavlja skupnost bližine med prisotnimi in odsotnimi. David nam namesto opravičil pokaže tri skladbe, ki so tako lapidarne kot melodične, za precejšnjo stopnjo prepoznavnosti, v zlomu razlastitve samega sebe, dejanje, ki ga poezija lahko in mora izvesti v “citadeli” Transformers, namesto obiskovalcev, in za to se mu zahvaljujemo.