ČLOVEK, KI NE SPI

avtor PETER ABRAMI

Cerkve so zaprte, ko sonce zaide, kot da bi z zaprtjem izrinile svetost tega kraja molitve in naredile cerkveno dvorišče, trg, celo mesto, tempelj, zavit v temno odejo noči. Mesto ima prst pred usti, postane tiho, sramežljivo, mirujoče.

Tako se Gorica pojavi iz moje sobe, preko Rastella 19, 00.53. Debeli zidovi starodavnega kamna me izolirajo, izključujejo iz ulice, iz življenja. Pogosto so najboljše stvari najpreprostejše. Zato je dovolj, da odpremo okno, da se na široko odpremo svetu. Sluh zdaj prevzame pogled. Čez dan, nenehno šumenje, turisti s severa hodijo moteni z vodnikom, ki prekine njihove potujoče misli, ki se zdaj vzpenjajo po žlebovih, zdaj se vržejo skozi globoke jaške. Ponoči, pridušena, celo zatič, ki pade, postane nakovalo.

Seveda bi moral spati, toda tudi to je zdaj postalo veščina, ki jo je treba izpopolniti. Zameži ušesa. Zunaj se sliši krik. Mesto je živo. Vsaj nekje. Kdo ve, ali v nekem baru, ki je še odprt, če na klopeh-oljčnih nasadih Piazza Vittoria, če na neverjetnih stenah neke stavbe, na polknu, nad katerim je napis, ki je videl boljše dni, mladi sedijo z zobmi in nohti in se upirajo, da se ne bi znašli kot jaz, sami, znotraj, pišejo o njih, skupaj, zunaj.

Znotraj in zunaj lahko nenadoma postanejo zastrašujoče konkretni koncepti.

Zgrabi me torej močna skušnjava, da bi prekršil to nedotakljivo nasprotje, ta svetopisemski binarizem, da bi ravnal kot Perec in se vrgel na ulice mesta, mest in da bi tudi sam postal mesto, tako zelo, da se lahko opišem kot radijski komentar v drugi osebi.

Jaz nisem Perec. Ostanem, pišem. Navsezadnje se je tudi on izgubil, za ure, dneve, neskončne tedne, ko je gledal madeže na stropu.

Če pogledam bel, razpokan strop, kakšen strop gledajo moji nasprotni kolegi, tam spodaj, na pločniku? Spodaj, pred njihovimi nosovi, je tema premagana, ki jo grizejo neonski napisi, ulične svetilke, avtomobilske luči, ki gledajo kot mačje oči. Potem postavite tudi prave oči mesta, tista osvetljena, svetleča okna. Požreti ljudje v njih ne morejo ali nočejo podlegati spanju, odrešilni, odrešilni začasni smrti. Toda kakšen je strop Gorice, strop mest?

Nebo je danes še posebej oddaljeno, koščeno, prazno. Morda mi nit megle odreka vizijo neba. Zato se moramo zadovoljiti z nižjimi, bolj teksturiranimi stropi, kamenčki, ploščicami in čebulo. Seveda, še en dan … Še en dan bo veter odpihnil meglo in odkril to streho v korist višje, bolj oddaljene, a hkrati bližje. Mesta na desetine, stotine, tisoče kilometrov, mesta v ploščicah, marmorju, parketu, tisočletna mesta in mlada mesta, mesta z vojskami žerjavov in mesta, ki so jih graditelji smrti zravnali s tlemi, mesta poplavljena in požgana, živela in izginila, različna za pet zidov, združena z istim stropom točk v temi.

Georges Perec, preden nas je zapustil, da bi prebral briljantno Speči človek, v predgovoru se zanaša na Kafko, ki pravi: »Ni ti treba zapustiti hiše. Ostanite za mizo in poslušajte. Sploh ne poslušajte, samo počakajte. Niti ne čakajte, tam ostaja sam in v popolni tišini. Svet se vam bo ponudil, da ga boste lahko razkrinkali, drugače ne bo storil, ekstatično se bo obrnil pred vašimi nogami.« Torej sem tukaj, prostovoljno ujet, med mizo, posteljo, stolom in oknom. Nisem šel ven, ne poslušam, ne čakam. Molk. V mestih, desetinah, stotinah, tisočih kilometrov od mene, samo Bog ve, koliko jih počne enako, pod istimi točkami na nebu. Celotno mesto orožja, ki kot seizmografi beleži majhne, smešne potrese, šibke črte na urbanem elektrokardiogramu.

Nisem šel ven, ne poslušam, ne čakam. Molk.
Tukaj, zunaj, daleč stran,
Ženska se smeje
Moški kašlja
Zadnja noč mine na ulici
Tukaj, zunaj, dlje stran
Sonce vzhaja
Cerkve odprte