TRAJNOSTNA IN ČEZMEJNA MOBILNOST: SKUPNA NUJNOST

piše NEVIO COSTANZO

Gibanje je vsakodnevna potreba. Gibamo se za pot v službo, v šolo, po nakupih ali preprosto zato, da se srečamo s prijatelji. In vsakič izberemo — ali se znajdemo v izbiri — prevoznega sredstva. Pogosto, brez večjega premisleka, se odločimo za osebni avtomobil, tudi za kratke, včasih zelo kratke poti. A po kakšni ceni?

Po podatkih iz »21. poročila o mobilnosti Italijanov«, ki sta ga pripravila ISTAT in ISFORT in je bilo objavljeno novembra 2024, se večina premikov v naši državi zgodi v krogu 10 kilometrov: 33,7 % pod 2 km in 42,1 % med 2 in 10 km. Kljub temu ostaja avtomobil daleč najbolj uporabljeno prevozno sredstvo. V povprečju vsak avtomobil prevaža le 1,36 osebe. Italija ima, ne po naključju, evropski rekord po številu avtomobilov na prebivalca, in Gorica je s to težnjo povsem usklajena.

Avto v središču mesta (in problema)

Urbani prostor je bil oblikovan po meri avtomobila. Parkirišča, vozišča, pasovi: avto zavzema vse — tudi v glavah ljudi. Za vsako vozilo bi morali imeti vsaj tri ali več parkirnih mest, razporejenih med domom, delom, trgovinami in kraji za prosti čas. Upoštevajoč, da vsako parkirno mesto potrebuje približno 25 m², je izkupiček nevzdržen. In situacija se še poslabša pri družinah, ki imajo več kot en avto na člana.

Električni avtomobili ne rešujejo problema: čeprav so čistejši z vidika emisij iz izpušnih cevi, zavzemajo enak prostor in vseeno proizvajajo prašne delce zaradi obrabe zavor in pnevmatik. Očitne črne sledi, ki jih na asfaltu puščajo težka vozila — na primer na Trgu Evrope — dokazujejo, kako je trenje fizično vidno. Dovolj je že, da si predstavljamo razmerje, da razumemo, kako tudi lahek avtomobil v vsakodnevni rabi pušča konkreten odtis.

Brezplačna parkirišča, nepotreben promet in sprehod, ki postane »podvig«

Dobra dostopnost parkirišč po nizkih cenah v središču mesta — ko bi moralo biti ravno obratno — mnoge spodbuja, da vedno iščejo najudobnejše mesto. To povzroča parazitski promet, zastoje in onesnaženje. Hkrati se odvrača od hoje, kot bi šlo za ekstremni šport. Pa vendar je gibanje peš najbolj trajnostna, ekonomska in zdrava oblika mobilnosti. Seveda je vse to treba ločiti od potreb ljudi z gibalnimi oviranostmi, ki potrebujejo posebne rešitve.

Gorica, Evropa in izziv čezmejne mobilnosti

V mestu kot je Gorica, kulturnem in geografskem križišču, mora biti trajnostna mobilnost tudi čezmejna. Potrebna je skupna strateška vizija, med Italijo in Slovenijo, ki se osredotoča na:

• učinkovito in integrirano mrežo javnega prevoza;
  
  
• neprekinjene, varne in dobro označene kolesarske poti — takšna bi lahko bila »Kolesarska pot kulture«;
  
  
• funkcionalno izposojo koles, razširjeno tudi na obrobje;
  
  
• širše, varne in dostopne pločnike;
  
  
• urbanizem, usmerjen v »Mesto 30«, ki naredi prostor bolj človeški in manj avtomobilski.
  
  

Ti ukrepi morajo biti komplementarni in zasnovani z mislijo na celostni pristop, ki ne postavlja v središče sredstva, ampak človeka.

Cene, brezplačnost in socialna pravičnost

Da bi spodbudili spremembo, je treba uporabo javnega prevoza narediti privlačno, z znižanjem stroškov ali uvedbo brezplačnosti za dijake in osebe, starejše od 70 let. Pogost ugovor se nanaša prav na starejše: kako se bodo gibali brez avtomobila? A evropske izkušnje nas učijo, da tam, kjer je javni prevoz učinkovit, ga starejši redno in zadovoljno uporabljajo.

Zeleno namesto sivega: pravilo 3/30/300

Manj avtomobilov pomeni več prostora za ljudi. Površine, ki jih zasedajo parkirišča, bi se lahko spremenile v vrtove, igrišča, trge, urbane vrtove. Skladno z urbanističnim pravilom 3/30/300 bi moral vsak prebivalec:

• videti vsaj 3 drevesa skozi svoje okno;
  
  
• živeti v četrti z vsaj 30 % drevesnim pokrovom;
  
  
• imeti javni park največ 300 metrov od svojega doma.
  
  

Od vloge opazovalcev k vlogi protagonistov

Na področju trajnostne mobilnosti nihče ne more ostati nevpleten. Vsaka vsakodnevna izbira — tudi zgolj vzeti kolo ali za en dan pustiti avto v garaži — šteje. Ne moremo si več privoščiti, da ostanemo pasivni opazovalci: postati moramo zavestni akterji nujne spremembe. Za naše zdravje, za okolje in za prihodnje generacije.