KAKO SE IMENUJE TO MESTO?

piše MIHA KOSOVEL

Vsako znanje o domačem kraju in prostoru je detajlirano. Domačini se radi ukvarjamo s poznavanjem potankosti, sfumatur. Odkrivamo stara imena območij, skrite struge potokov, ki jih še vidimo v krajini mesta, vendar so že dolgo prekrite z asfaltom. Odkrivamo male zgodbe, ki so krojile prostor, in usode ljudi, ki so kljubovali tragičnemu kolesju zgodovine. Takšna detajlna znanja in mikrozgodovine so pomembne za razbiti od vojne preorani prostor, kot je čezmejna Goriška, saj predstavljajo neke vrste samoobrambo pred velikimi odtujajočimi nacionalnimi narativi, ki so v prostor posegle in ga razdejale. V tem vidiku je izrednega pomena delo Anje Medved in Nadje Velušček, ki že desetletja raziskujeta zasebne zgodovine in spomin prebivalcev obeh strani meje, njihovo doživljanje krvavega dvajsetega stoletja, medsebojne povezave, bolečine in radosti. Skozi ta mozaični proces prebivalci pridobivajo ponovno svojo sopripadnost prostoru, kompleksnost zgodovinskega dogajanja pa zoperstavijo enostavnosti velikih kolektivnih narativ. Z majhnostjo se je možno boriti pred velikim zgodbam, saj bolj ko se približujemo, zgodovine držav zamenjajo zgodbe o ljudeh in njihovih osebnih doživljanjih zgodovinskih trenutkov. V njunem zadnjem filmu, Ne pozabi me, ki je bil premierno predstavljen v začetku maja, spremljamo doživljanje druge svetovne vojne na področju Goriške prek oči otrok in prek njih lahko zrcalimo doživljanje vojne vseh otrok, tudi tistih, ki vojne grozote doživljajo danes.

Če je bilo dvajseto stoletje obdobje razkola, smo v zadnjih desetletjih priče poskusu sinteze. Kako misliti – onkraj vseh mikrozgodovin in mikroidentitet – skupno pot goriškega somestja, da ne zapademo v hegemonične nacionalistične diskurze ali banalne simplifikacije? Kako poimenovati to mestno enoto, ki obstaja kot geografsko dejstvo in obet prihodnosti?

Z italijanske perspektive gre za Gorizio in Novo Gorico, dve mesti, ena poleg druge, ki se zaraščata v skupno goščavo, ki pa si strogo z vidika imena delita le nekaj črk. Na italijanski strani ni obstajala kakšna večja težnja po prevodu imena v Nuova Gorizia in tistih nekaj poskusov v preteklih letih je doživelo nerazumevanje z ene in neodobravanje, celo proteste z druge strani.

Na slovenski strani pa se stvar nekoliko zakomplicira. Ne zgolj domačini, temveč vsi v Sloveniji mestu na slovenski strani pravijo Gorica, tistem čez pa »stara« Gorica. To poimenovanje, ki sicer krepko nervira slovensko manjšino v Italiji (po njihovem namreč gre za pravo Gorico in tisto drugo, nepravo, ki si je zgolj nadela ime Nova »Gorica«), je zelo skladno z uporabo imena Gorica od samega začetka. Nihče nikoli ne reče, da gre iz Ljubljane v Novo Gorico, temveč v Gorico, prav tako navijači skandirajo »Gorica!« in njihov klub se imenuje N. D. Gorica. Tudi podjetja se tako imenujejo: imeli smo Vozila Gorica, Kurivo Gorica, Cestno podjetje Gorica, ali pa skovanke, kot so Gostol, Avrigo, ki je postal Nomago in še bi lahko naštevali. To pa ni zaradi tega, kot se je nekoč neka turistična vodička izrazila, »ker domačini ne poznajo imena svojega mesta,« temveč ravno ker intuitivno razumejo, da je zgodovina Gorice tudi zgodovina Nove Gorice. Da bi bila izguba Gorice po drugi svetovni vojni zelo hud udarec za slovensko stvarnost in da je bilo slovenski pečat mesta potrebno nekako rešiti, vendar ne več z vojno, temveč z miroljubnimi, konstruktivnimi dejanji. Da danes lahko o tem razmišljamo, tudi pod okriljem skupnega projekta GO! Borderless, se lahko zahvalimo tej genialni, čeprav izredno nenavadni ter nedvomno nesamoumevni odločitvi o izgradnji »nove« Gorice.

Vendar zmeda se tu še ne konča. Zgoraj opisana intuitivna vednost se kar ne zna pretopiti v smiselno topologijo, niti prav zares v inkluzivno identiteto. Če so na italijanski strani stvari jasno razločene od malega do velikega, od partikularnega do občega, in je Sant’Andrea/Štandrež ter Lucinico/Lucinis del, »frazione« mesta Gorica, mesta, ki se z drugimi nadalje združuje v pokrajino in pokrajine v regijo, pa na naši strani tako ne more iti, saj malokaj sovraži Slovenec bolj kot hierarhijo. V Sloveniji ni regij ne pokrajin – so le občine: ene večje, druge manjše, nekatere z nazivom »mestna«, druge brez. A zakonsko gledano so si večinoma enakovredne in enako oddaljene od državnega aparata. Tako se je kraj Šempeter, nekoč del novogoriške občine, kjer stoji tudi njena mestna bolnišnica, osamosvojil v svojo občino in danes ne vidi potrebe po sodelovanju z Novo Gorico – do te mere, da ni vključen niti v projekt Evropske prestolnice kulture.

Tudi znotraj mestne občine obstajajo tenzije. Kraji, ki tvorijo enotno urbano območje z Novo Gorico – Solkan, Rožna Dolina, Kromberk, Ajševica, … – imajo status samostojnih krajev. Ker so starejši od Nove Gorice, jim je pod častjo postati njen sestavni del. To je razumljivo, a bi jih bilo vseeno nujno, ob priznanju njihove specifične identitete, smiselno vključiti v njeno celoto. Pred leti je Novi Gorici grozilo, da izgubi status mestne občine, saj kraj ima na papirju le okoli 16.000 prebivalcev – čeprav skupaj z okoliškimi kraji in sosednjo Gorico tvori urbano območje s skoraj 70.000 prebivalci.

Pravijo, da je treba znati biti poraženec, a tudi zmagovalec. Tudi mi bi se morali učiti biti majhni – a hkrati znati biti veliki. Naučiti se moramo prepoznati in sprejeti širšo urbano celoto, ne da bi ob tem pozabili na svoje lokalne in krajevne identitete. Odgovor na vprašanje, kako imenovati to čezmejno mestno celoto bi bil pa naslednji: po slovensko se imenuje Gorica, po italijansko Gorizia, po furlansko Gurize in po nemško Görz. A to mesto nima središča niti periferije in težko ga je ujeti v razglednico. Je kot mozaik, sestavljen iz mnogih samostojnih delov, ki tvorijo enotno sliko. Vsaka zgodba, vsak jezik, vsak zorni kot in kraj opazovanja prispeva k njeni celoti.