KJE JE “GORIŠKI ZID”? GORICI STA SIMBOL ODPRTE MEJE… IN “EPK 2025”

Pogosto v italijanskih medijih berem o »goriškem zidu«, ki naj bi bil postavljen leta 1947, kar 14 let pred gradnjo Berlinskega zidu.

Rodil sem se leta 1952 in od takrat živim v Gorici, in celih trideset let le kakšnih dvajset metrov od meje, na Škabrijelovi ulici, glavni arteriji, ki povezuje mesto z Novo Gorico. A goriškega zidu nisem nikoli videl, nikdar ga nisem opazil… Res je, obstajala je »meja«, a to je bila običajna meja, z običajnimi pregledi – kot z Avstrijo in drugimi sosednjimi državami. Morda je bila posebnost v »propustnici«, prehodnem dovoljenju, ki je od leta 1955, s podpisom Videmskega sporazuma, olajšala prehod meje prebivalcem obmejnega območja.

Gianfranco Fini, takratni sekretar MSI, je 22. novembra 1989, le 13 dni po padcu Berlinskega zidu, prišel k nam z macolo v roki, da bi podrl »goriški« zid. Mimoidoče je spraševal: »Kje je zid? Kje je goriški zid?« Ko ga ni našel, je udaril z macolo po betonskem robniku, ki je nosil mrežo med ulico Catterini in današnjim »skupnim trgom obeh Goric« (Trg Evrope za Novogričane in trg Transalpina za Goričane). Nevidni »goriški zid«, če je sploh kdaj obstajal, je padel že 13. avgusta 1950, ob tako imenovani »Nedelji metel« (La domenica delle scope).

Zakaj sem omenil to dejstvo? Ker sta bili »Gorica in Nova Gorica« v povojni zgodovini, v času hladne vojne, v svetu, razdeljenem na dva bloka, otipljiv izraz »odprte meje« med Italijo in takratno Jugoslavijo. Bili sta simbol odprtosti, dvosmerni prag v takratnem razdeljenem svetu.

Tudi zaradi te specifike sta bili mesti »siamski dvojčici« imenovani za »Nova Gorica – Gorica Evropska prestolnica kulture 2025«!

Res je, da so tragedije fašističnega obdobja in povojnega časa (deportacije, usmrtitve, prepoved uporabe slovenskega jezika, poskusi izbrisa slovenske skupnosti, nato fojbe, eksodus itd.) v lokalnem prebivalstvu – tako italijanskem kot slovenskem in furlanskem – pustile globoke rane. A že leta 1947, takoj po začetku nastajanja Nove Gorice, se je na obeh straneh meje pokazala volja po »odprtju«, odpravi pregrad in sodelovanju.

Na svetu obstajajo ljudje in organizacije, ki se trudijo graditi zidove, a obstajajo tudi tisti, ki si prizadevajo graditi mostove, povezave, odnose med ljudmi – v priznavanju njihove različnosti. Od leta 1947, ko je nastala Nova Gorica, so nekateri gradili zidke in ograje, a hkrati so mnogi gradili, tudi v odločilnih trenutkih hladne vojne, mostove: konkretne in simbolične, s predznakom  odprave meja’ in čezmejnega sodelovanja.

Med temi arhitekti mostov je veliko »Goričanov in Novogoričanov«. In pri tej čezmejni navezi »mostov« – po osebni izkušnji praks iz delovanja  Kulturnega doma v Gorici –  slovenske zamejske organizacije nikdar niso stale križem rok in niso čakale na leto 2025 za tkanje čezmejnih navez in udejanjanja odprte meje. Čezmejni stiki, obmejno sodelovanje so nam zamejcem, dobesedno pisani na kožo, so del našega vsakdana, oz. molekula DNK, nosilka naše genetske čezmejne informacije.