BEG IZ GONARSA

Nastanek 

Taborišče v Gonarsu je Kraljevina Italija namenila najprej ruskim ujetnikom iz prve svetovne vojne. Za slovenske in hrvaške internirance so ga odprli 23. februarja 1942 in postavljeno je bilo sredi furlanske ravnine, obkroženo s polji koruze ter nasadi trt in murv. Slovenske civiliste so tja vodili iz Ljubljanske pokrajine, z Raba in iz Moniga. Ukinili so ga po sili razmer  ob kapitulaciji leta 1943. Obkroženo je bilo z ograjo visoko štiri metre in okrog nje so napeljali kolute bodeče žice, na zunanji strani pa postavili stražarske ute in stolpe z žarometi. Šele leta 1973 se je pojavilo spominsko obeležje in so v kripto prenesli okostja skoraj petstotih trupel.

Izkop rova. 

Uspešen pobeg iz Koncentracijskega taborišča Gonars je potekal v noči s 30. na 31. avgust 1942, ko je iz njega  pobegnilo osem internirancev, med katerimi so bili pomembni člani Komunistične partije Slovenije in aktivisti Narodnoosvobodilne borbe.

Za začetek rova so izbrali območje Beta, ki je bila zgrajeno ob žici ter na položnem terenu; pod podom je baraka imela prazen prostor, potreben za odlaganje materiala. V njej so bivali zaupanja vredni stanovalci, med katerimi je bilo precej članov Partije.

V baraki so člani komiteja zasedli pograde v spodnjem levem kotu, jih ogradili z deskami in odejami, odstranili slamnjačo in deske pod kotnim pogradom ter začeli s kopanjem. Na delo je prihajalo veliko zaupnikov iz številnih barak, še več pa jih je kopačem pomagalo s hrano in materialom.

V prostoru med pogradi so se morali kopači najprej preobleči v delovne obleke. Delali so z orodjem, ki so ga naredili sami, in predmete, ki so jih zbirali naokrog. Delo je potekalo v treh izmenah po osem ur. V vsaki izmeni so bili po en kopač, en dvigalec iz rova in en odnašalec; z daljšanjem rova je bilo vedno več prenašalcev, ki so si podajali v odejo zavit izkopan material.

Na dnu praznega prostora so najprej izkopali dva metra globoko jamo in iz nje začeli z odnašati zemljo. Ko se je med nekim viharjem del rova podsul, so ga zasuli in začeli kopali novega v drugo smer. Za določevanje smeri jim je služil zgolj kompas na uri. Kopačem je delala preglavice uprava taborišča, ki je pogosto poostrila nazor in večkrat sklicevala zborovanja na prostem. 

29. avgusta so okoliški kmetje začeli žeti koruzo okrog taborišča. Ker bi brez kritja, ki ga je dajala koruza, pobeg zelo težko uspel, so se odločili za takojšen odhod v noči s 30. na 31. avgust. Noč je bila tiha in mirna, zato pa neprimerna za pobeg. Stanovalci sosednje barake so si izmislili zabavo, da bi prikrili zvoke.

Ob deseti uri 

Ob deseti uri je bil rov prebit in iz njega sta se splazila dva taboriščnika. Odplazila sta se do dogovorjenega mesta nekaj sto metrov stran od taborišča. Nato je v bližnjo stražarsko uto prišel stražar in je bilo nadaljevanje pobega začasno onemogočeno. Ko je opolnoči odšel, se je iz rova splazilo še šest ljudi. Sedmi  po vrsti je povzročil prevelik šum, stražar jih je opazi, zato je sprožil preplah. Nadaljevanje pobega za druge ni bilo možno; šesterica na begu je stekla stran, a s prvima dvema ni več našla zveze. Dva sta po štirih dneh tavanja po ravnini našla dogovorjeno javko blizu Kojskega v Brdih, preostalih šest pa je v okoliškem gozdu srečalo drvarja, ki jih je povezal s partizani. Italijanski stražarji so rov odkrili in številne moške jetnike preselili v druga taborišča, daleč od meje s Slovenijo.

V eni od naslednjih noči so s partizansko patruljo vsi prečkali Sočo in prispeli na zborno mesto večje partizanske enote nad Široko njivo na Banjški planoti. Nato so se vrnili k svojim bojnim enotam in nadaljevali z uporniško dejavnostjo.