MESTO KAVE

Vsako mesto mora, če naj bo res mesto, imeti kavo in kavarne. In če je zdaj že splošno znano dejstvo, da je Gorica — pravzaprav: Gorici — evropska prestolnica kulture, potem je Trst definitivno evropska — da ne rečemo kar svetovna — prestolnica kave.
To ni od letos ne od lani, pač pa že od časov avstroogrskega imperija.

Karl VI. je na deklarativni ravni leta 1719 naredil nekaj, kar je potem Marija Terezija implementirala na polno, namreč: Trst je deklariral za Porto Franco, »prosto pristanišče«. S tem je v avstroogrsko »okno v svet« vpeljal »prosti trg«, ki tako kot vsak »prosti trg« v resnici sploh ni bil prost, pač pa je, če se držimo kave, svojo materijo primo dobavljal iz kolonializiranih dežel, Etiopije in Yemena. Trgovska vaga je pač vedno potrebovala meč, da je lahko pravilno pokazala na pravo razmerje med ceno in kvaliteto svojega blaga.

Tržačani so kavoljubi, od glave do petá, od sedme zjutraj do popoldanske péte in še čez in čez. Lokacijsko je ljubezen do kave seveda fleksibilna, o čemer pričajo vsa legendarne kavarne, ki jih lahko obiščeš v Trstu, od Caffe degli Spechi na Piazza dell’Unità d’Italia, temu »salotto buono della città«, v katerem so nedavno vpeljali prve robotizirane natakarje, ki so nadomestili prekerce, preko legendarnega Caffè San Marco s svojo tradicionalnim interierijem in sodobno knjigarno, pa vse tja do Stella Polare na Ponte Rosso, v katerem sta se srečevala Joyce in Svevo, nemara botra tega, da je caffè letterario v Trstu pojem. Ampak saj ne rabiš biti literat, da uživaš kavo. Danes je kava užitek vsakogar — in to kjerkoli. Lahko jo zunaj, v kavarni, lahko jo doma, iz kafetiere, lahko jo na poti iz avtomata, lahko jo nosiš s sabo v termoski. Nič nenavadnega. Vsak kraj je dober kraj za šoršetin kave. Za razliko od ure.

Časovno je pitje kave v Trstu namreč nekoliko manj fleksibilno od njegove proste prostorske dimenzije. Bog ne daj, da po neki določeni uri — recimo poldan — naročiš kapučin. Kaj šele kapučin in brioš. Kajti tedaj te bodo čudno pogledali, kakor da si Marsovec ali Slovenec. Kar verjetno si, če si naročil kapučin in brioš ob tretji uri popoldneva. To ne gre. Lahko pa mirne duše naročiš nero, ki je tržaški izraz za espresso (ne pa tudi »ekspresso«, bog ne daj, kajti vsakič, ko Ljubljančan v Trstu reče »ekspreso« nekdo pade z motorina in angel na eni izmed mnogih cerkva zajoče).

Espresso pa še gre. In to ne samo ob petih popoldan, temveč tudi ob devetih ali desetih zvečer, ker se pač po večerji prileže še kava. Kava se v Trstu pravzaprav vedno prileže. Ni je ure, ko ne bi bila primerna. Tudi sredi noči, če je mašina še v teku. Če pa ni, vzameš pač domačo kafetiero in jo daš na ploščo — če imaš to srečo, da živiš v Trstu ali si vsaj pri komu v gosteh. In seveda, da si se rodil v pravem stoletju, kajti včasih je v Furlaniji Julijski Krajni kava bila stvar predvsem aristokratskih krogov, ki so emulirali dvorno modo pitja takrat na sveže vpeljane kave in kakava. Z vzponom buržoazije je kava postala stvar srednjega razreda, ki si jo je lahko privoščil v kavarnah kot presežek užitka, za katerega je poskrbel presežek vrednosti, ki jo ustvarjal proletariat. Slednji si je kavo lahko privoščil samo v kafetieri, s katero je bilo omogočeno, da delavstvo lahko uživa buržujsko kavo doma tako, kot jo buržoazija uživa po kavarnah. Skupaj s cigareto, kakopak, kajti kava in cigaret gresta skupaj, z roko v roki, kakor Joyce in Svevo.
Mašina za kavo je sicer, prav tako kot domača kafetiera, seveda italijanski izum.

Angelo Moriondo, torinski inženir, je svoj izum predstavil leta 1884 na Expo v Torinu, istega leta pa jo je tudi registriral na sledeči način: “Nuovi apparecchi a vapore per la confezione economica ed istantanea del caffè in bevanda. Sistema A. Moriondo.” Milančan Luigi Bezzera je potem izpopolnil ta torinski izum na prelomu stoletja — tj. leta 1901, ko je Saussure držal svoja Predavanja iz splošnega jezikoslovja, Freud pa spisal Interpretacijo sanj — s serijsko proizvodnjo, ki jo je štartal Desiderio Pavoni, pa se je barska mašina za kavo lahko razširila. A šele v povojnem času, leta 1947 če smo natančni, pa je Achille Gaggia izpopolnil barsko mašino z ročico, ki omogoča tesnejši ekstrakt arome, ki rezultira v tisti distinktivni crema, po kateri je italijanska kava pač to, kar je, in po čemer povsod drugod po Evropi in svetu lahko z biblijsko jasnostjo ločuješ »dobro« od »slabe« kave. V Trstu je nemara najbolj podjeten predstavnik kavnih podjetniko prav Illy, ki leta 1933 ustanovi Illycaffè, že dve leti kasneje pa izumi Illetta, »nono kavnih mašin«, skupaj s posebno tehniko shranjevanja kave pod pritiskom, ki omogoči globalni doseg njene svežine.

Prelomni intelektualni deli Freuda in Saussurja, ki so zgoraj omenjeni zgolj na podlagi zgodovinske koincidence, nam lahko pomagata razumeti marsikaj, vključno z kavo, o kateri tukaj teče beseda. Saussure je lingvistični znak opredelil kot arbitraren, linearen, diferencialen, kave pa se — če jo razumemo kot lingvistični znak — držijo natanko te iste lastnosti: kava je arbitrarna, saj je njena zveza »absolutno nemotivirana«, izraz čiste svobode posameznika, ki jo pije (nobena nujnost ne narekuje pitja kave, ampak enkrat, ko jo piješ, je nujna); kava je linearna, saj jo je mogoče razumeti samo tako, da jo verižiš drugo za drugo (prav tako kot črke, ki dobijo smisel šele takrat, ko jih uverižiš z drugimi črkami v besede); kava je, nenazadnje, diferencialna, saj dobi pomen šele v razmerju do drugih kav, s katerimi tvori svojski »sistem razlik« (espresso se razlikuje od macchiato po madežu mleka, slednji pa od sgociollato po drobni kapljici mleka). Nikakor ni naključje, kako se kavo imenuje, kajti že samo imenovanje je tisto, ki poraja željo: želiš si, v zadnji instanci, ne substanco (čisto kremo espresa ali peno kapučina), pač pa formo, v kateri jo izrekaš. Če si ljubitelj espressa, potem si predvsem ljubitelj tega, kar ta kava izraža po svojem označevalcu, in podobno velja za meniški capuccino, machiavellistični machiatto in tako dalje.

Nezavedno je pač strukturirano kot govorica, ampak če smo že omenili Freuda in Lacana, pa dajmo v nadaljevanju še Marxa in Althusserja, ki je dejal, da je »ideologija večna prav tako kot nezavedno.« O tem se lahko prepričamo natanko na podlagi kave, ki se — tako kot Aristotelova »bit« — »izreka na mnogo načinov«. Nikakor ni nepomembno, kako se, če se počasi vrnemo v Trst, naroča kafe: če rečeš, kakor je bilo rečeno uvodoma, »espresso«, bo prijazni tržaški natakar takoj vedel, da ima opravka s »foreštom« — pravilno, torej po tržaško, se ji namreč reče nero (»črna« oziroma »črn« ker je kava v italijanščini pač moškega spola, kakopak: spolna razlika preči tudi predmete, kakor sva zapisala pod geslom Pedoćina). Podobno velja tudi za ostale kave, namreč, da v Trstu pomenijo nekaj povsem drugega kot drugje, kakor, na primer, če naročiš un capo ne boš dobil »kapučina« kakor bi morda zvenelo na prvo uho, pač pa machiatto, če pa hočeš taisto v steklenem kozarčku, moraš naročiti capo in B, ki na označevalni ravni predstavlja unikum tržaške kofetkarske kulture.

Na tej točki se je treba shakespearjansko vprašati: »A bi kava pod drugačnim imenom dišala drugače?« Shakespeare bi dejal, da ne. Julija bi svojega Romea ljubila tudi če se ne bi klical Romeo in navkljub temu, da se piše Montague, ona sama pa Capulet. Prav tako bi kava dišala isto, pa naj ji rečemo espresso ali nero. Ampak konec koncev, kaj pa Shakespear ve o kavi? Nič ali še manj kot nič. Za razliko od Goetheja, ki je kavo pil vsak dan in ugotavljal od kod čarovnija, ki izhaja iz zrnc kave. Goetheja, ki je ženske ljubil prav zaradi njihovih imen in bi mu potemtakem pod drugačnim imenom dišala povsem drugače, o čemer priča poezija, ki jo je posvetil imenu svoje ljubljene. A niti Shakespear niti Goethe nista poznala Trsta, da bi se lahko zaljubila v tržaško kavo — za razliko od Joyca.

Joyca, ki je dejal, da lahko v skodelici kave, ko jo mešaš s kovinsko žličko in pri tem dregaš ob njene ovalne robove, »slišiš morje«.

Joycevska skodelica kave kot školjka, v kateri valovi morje? Izjava je joycevska, da bolj ne more biti, še zlasti zato, ker jo je izrekel v Trstu, primorskem mestu, kjer lahko ves čas slišiš morje, če jih le ne preglasijo motorji ali galebi. Poletni mit o školjki, v kateri lahko slišiš morje tudi takrat, ko jo odneseš nazaj domov v hribe, stoji v ostrem kontrastu z joycevsko skodelico kave, v kateri odmeva morja, saj tega ne moreš odnesti domov. Če to isto počneš kjerkoli drugje, ne deluje.

Morje lahko v skodelici kave joycevsko zaslišiš samo v Trstu.