SPREHOD PO TRGU

avtor LUCIO FABI

Sprehod po Piazza Transalpina / Evropa (vendar samo eno ime, morda skupno, kajne?) obiskovalcu pojasni posebnosti tega mesta na meji. Ali od dveh mest z mejo vmes, kot vam je ljubše. Simboli preteklosti, ki jih je razdelila »hladna« vojna, v kateri sta si nasprotovala dva nepopravljivo nasprotujoča si bloka, so zdaj postali dobri za spominsko fotografijo. Selfie na mozaiku, lak na spominskem kamnu 57/15 v kotu, pivo v baru in, ko je odprt, vestni obisk muzeja simbolov preteklosti.

Impozantna postaja, zgrajena v začetku stoletja za novo progo, ki je povezovala Dunaj s Trstom, Transalpina, je nedvomno zvezda kraja. To naj bi pomenilo urbano širitev mesta proti vzhodu, namesto tega pa je po zaslugi dveh svetovnih vojn z novim mestom, ki se je gradilo okoli njega, predstavljalo simbol »druge« države, »drugačen« način življenja in razmišljanja, za Goričane in za zahodni svet.

Danes na srečo ni več tako. Samo poglejte panoramo, ki jo obdaja, da jo uresničite. Obzorje, ki ga je mogoče videti v daljavi, sestavljajo sodobne zgradbe z drznimi in postmodernimi linijami, nekatere so še vedno v gradnji. Dojemajo se kot kraji bivanja za pisarne, trgovine, bogate družine. Zelo drugačen od zgodovinskih “ruskih blokov”, ki so jih želeli prvi prebivalci novega mesta. Kdo bo živel v teh sodobnih stanovanjih? Nova Gorica, čeprav je »mlajša« od Gorice, je v demografski fazi stagnacije, če ne celo negativne. Hiše stanejo veliko in nemalo jih raje kupuje za manj v Gorici. Takoj za temi stavbami je veliko trgovsko območje z vsemi vrstami trgovin, ki privabljajo raznoliko stranko iz obeh mest in okolice. In potem se človek sprašuje, zakaj trgovine izginjajo iz Gorice in je na zaprtih polknih toliko prodajnih obvestil.

Ravnodušni. Turist, ki se v teh dneh konec maja sprehaja po obeh mestih, ki ga pritegne oglaševalski hype GO2025, se znajde sredi Zgodovina, festival knjig in njegovih avtorjev, ima dojemanje, da se je slučajno znašel v živahnem in kulturno naprednem mestu. Zahvaljujoč velikodušnosti pomembne finančne fundacije lahko celo občuduje pomembno Caravaggiovo sliko. V Palazzo Attems, nekdanjem sedežu deželnih muzejev, danes fevdu regionalne kulture (toda kako se bo končala, zdaj, ko bodo province ponovno uvedene?), pomembna razstava slikarja Zorana Mušiča, ki je živ prišel iz pekla Dachaua, ponovno kaže voljo umetnosti, da preživi grozote vojne.

Pojavi se sam trg, zdaj, ko ni več razdeljen s kovinsko mrežo, ki je ščitila mejo, je kraj izmenjave in delitve. Nič ne spominja na to nemirno zgodovinsko obdobje, ki se je utrdilo le v glavah tistih Goričanov (a ne samo), ki se še vedno ne predajo dokazom dejstev, ki se še vedno želijo hraniti z demoni in strupi zgodovinskega obdobja, ki je zdaj končano. Ni jih malo, pogosto molčijo, vendar v določenih trenutkih ponovno predlagajo svojo logiko nasprotovanja in maščevanja. Potem Mussolini, častni meščan mesta, spet oživi, grozote okupacijskih partizanov se vrnejo povečane, uboge nesrečne mučenike foibe postavijo pod vprašaj demonstracije in časopisi, mladi iz Casa Pound in podobni se sprehajajo po ulicah mesta. Na srečo obstajajo tudi manifestacije prijateljstva in bratstva, kot je zelo priljubljen čezmejni pohod za združitev obeh mest ali druge pobude, ki govorijo o sodelovalni družbi in ne v konfliktu.

Znak, kako sta obe mesti sčasoma uspeli graditi odnose bližine in izmenjave, daje čudovita razstava, ki je bila organizirana v sodobnem, zelo priljubljenem železniškem podhodu Transalpine. Z nekaj pomembnimi fotografijami in trijezičnimi besedili (slovenščina, italijanščina, angleščina) razstava Ne glede na meje (»Ne bodite pozorni na meje«) pokaže tistim, ki še vedno ne vedo, da je meja sčasoma postala kraj prehoda in udobja. Italijansko-jugoslovanski sporazumi petdesetih in šestdesetih let so utrli pot čezmejnemu gospodarstvu in drobni trgovini, ki so jo podpirali dokumenti (znani Prepustnica), ki je prebivalcem omogočala brezplačen tranzit. Vsi na obeh straneh meje so jo prečkali, da bi kupili blago, ki so ga potrebovali. Gospodar je bil gospodarski udobje. Bencin, cigarete, meso in zelenjava na eni strani, različna orodja, kavbojke in lutke na drugi. S potrošništvom je raslo medsebojno znanje in spomin na vojno je zbledel. Danes imamo še veliko drugih vojn, ki se iz časopisov in televizije prenašajo na ulice in še vedno delijo svet. Vojne, ki ne prinašajo nič dobrega. Brezčasni vojak, ki je bil z belo barvo zarisan na tovornem vagonu letališča Transalpina, se ga spominja, ko se odpravim proti stavbi, v kateri bo čez nekaj mesecev Epic, zgodovinska razstava o preteklosti in sedanjosti obeh mest.