»MI GRADIMO SOCIALIZEM«: ZGODBA O ROJSTVU NOVE GORICE

avtor ELIA GOMŠČEK

Še danes nekateri Goričani in številni tujci vidijo mesti Gorica in Novo Gorico kot italijansko-slovensko različico Zahodnega Berlina in Vzhodnega Berlina, torej eno samo mesto, ki sta ga delila dva bloka dvajsetega stoletja. Zahodno območje je bilo dodeljeno kapitalističnemu bloku in vzhodno območje socialističnemu bloku. Vendar to ni tako, oziroma zagotovo obstajajo podobnosti med nemško prestolnico in »dvema Goricama«, vendar so veliko manj, kot bi si mislili.

Pripoved o »mestu, razdeljenem na dva dela« je mogoče razstaviti preprosto z dejstvom, da se je Nova Gorica rodila šele po drugi svetovni vojni in podpisu pariških mirovnih pogodb iz leta 1947, ki so ta ozemlja razdelile med Italijansko republiko in Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Tako Gorica in Nova Gorica nista bili nikoli razdeljeni, temveč lahko rečemo, da je bil del goriškega zaledja ločen od mestnega središča. Naselja Solkan, Šempeter, Vrtojba in Miren so bila iz dneva v dan razdeljena z upravnim središčem. Ni naključje, da Šempeter še vedno nosi ime “pri Gorici”, glede na svojo ozemeljsko kontinuiteto z Gorico, ki pa ga nima z Novo Gorico, ki se namesto tega nahaja na drugi strani Panovčevega gozda.

Treba je reči, da so bili nekateri manjši deli mesta Gorica dejansko ločeni z mejo, na primer severna postaja, danes postaja Nova Gorica, Kostanjevica, kjer stoji istoimenski samostan, Rafut, Pristava (Prestava) in Rožna Dolina (Valdirose), kjer še danes najdemo pokopališče goriških Judov. Zato je bila poleg teh nekaj območij skoraj vsa Gorica dodeljena Italiji z vsiljevanjem toge meje s satelitskimi mesti Solkan, Šempeter in Miren, ki so se prej vedno nanašale na Gorico in so se iz dneva v dan znašale blizu »neprehodne« meje in izolirane od vseh ostalih.

V neposrednem povojnem obdobju je najbližje mesto na njihovi strani meje postalo skoraj 30 km oddaljena Ajdovščina (Aidussina). Jasno je, da so te države potrebovale novo mestno središče, ki bi jim zagotovilo storitve, ki so ostale čez mejo, kot so bolnišnica, sodišče, velika knjižnica, trgovine itd. Iz te potrebe izhaja ideja o ustanovitvi Nove Gorice. Mesto, ki ne more le zadovoljiti teh potreb, ampak bi lahko bilo tudi model urbanističnega načrtovanja in socialistične družbe za Slovenijo, celotno federacijo in predvsem za »kapitalistične sosede«. Najbolj simboličen znak te želje po vzoru je rdeča zvezda, ki se nahaja na vrhu postaje Transalpina z napisom z velikimi črkami »mi gradimo socializem« ali »gradimo socializem«.

Območje, namenjeno gradnji novega mesta, ni bilo takoj odločeno. Med predlogi so bili tudi prizidki Ajdovščine, Tolmina, Rožne doline in Ajševice, ki so bili skoraj takoj likvidirani. Najbolj priljubljena predloga sta bila polja južno od Solkana in območje med Šempetrom in Vrtojbo. Ocenjeni so bili številni dejavniki, vključno s prebivalstvom, strateško-vojaškim položajem, kakovostjo zemlje, vetrom itd. Prevladovala je severna možnost, med Solkanom, Grčno, Panovcem in severno postajo.

Za jugoslovansko vodstvo je bila to priložnost, da je lahko načrtovalo mesto iz nič, da bi ustrezalo novi socialistični družbi, ki se je oblikovala, in priložnost, da se to pokaže pred očmi kapitalističnega sveta. Gradnja Nove Gorice torej ni bila le praktičen odziv na osamitev slovenskih vasi, odrezanih od Gorice, temveč je kmalu postala tudi politično-ideološki projekt velike simbolne vrednosti. Nova ureditev naj bi utelešala načela socialističnega urbanizma in odražala sodobnost, učinkovitost in enakopravnost, ki jo je spodbujal jugoslovanski sistem. Celotno načrtovanje mesta je bilo usmerjeno v ustvarjanje funkcionalnega, kolektivnega in ideološko skladnega prostora: široke avenije, zelene površine, odprti trgi, monumentalne javne zgradbe in stanovanjske soseske, namenjene skupnostnemu življenju. Arhitekt Edvard Ravnikar, osrednja osebnost prvotne zasnove, je poskušal združiti modele evropskega modernizma z lokalnimi potrebami. Nova Gorica se je predstavila kot urbani laboratorij, ki so ga zgradile mladinske brigade iz vseh koncev Jugoslavije, ki uteleša ideal enotnosti in sodelovanja med federativnimi republikami. Vsak položen kamen ni bil le gradbeni material, temveč je predstavljal tudi politično dejanje, razglasitev obstoja in samoodločbe pred mejo, zgodovino in svetom. Nova Gorica ni bila le novo mesto, ampak armiranobetonski manifest ene dobe.

Kmalu po začetku gradnje so začeli zmanjkovati gospodarski viri in lokalni interesi so prevzeli, tako da je bilo zelo malo Ravnikarjevega prvotnega načrta uresničenega in arhitekt sam je to odkrito označil za tragedijo. Osrednja vlada se je osredotočila na druge projekte, odgovornost pa na lokalne oblasti.

78 let po njegovi ustanovitvi lahko spokojno rečemo, da ni šlo vse po načrtu, vendar si tudi ne bi upal reči, da gre za neuspeh ali tragedijo. Čeprav se nista rodili kot eno samo mesto, danes Nova Gorica in Gorica skupaj s Šempetrom delujeta kot eno veliko mesto, kjer se njuni prebivalci, ne glede na jezik in državljanstvo, prosto gibljejo v tem prostoru.