PARK CORONINI: NEKDAJ OČARLJIV, DANES GOL

piše SONIA KUCLER

V mestu, ki vztrajno neguje svoj spomin, bi lahko ime nekega parka trajalo večno. Park Coronini nima pretresljive zgodovine. S svojimi sto petdesetimi leti je razmeroma mlad v primerjavi z drugimi zgodovinskimi vrtovi Gorice in regije; nastal je znotraj ene same plemiške posesti vse do smrti njenega zadnjega potomca; ohranil je svojo površino nedotaknjeno, obdan z visokimi zidovi, živimi mejami, mrežami in vrati. Preživel je dve svetovni vojni, a ob koncu kratkega stoletja je narava sama odločila, kje in kako bo rasla, zato je vstopil v novo tisočletje prekipevajoč v zelenju. Skrb zanj je prišla prepozno (govorimo o vrtu, ki je rezultat človeške roke in potrebuje stalno pozornost), in medtem ko so številni patriarhi že propadli, so bolj agresivne vrste desetletja neovirano prevladovale, delno zaprle slikovite poglede na mesto, kakor jih je zasnoval njegov stvaritelj, obenem pa ustvarile senčne in slikovite kotičke in prostore, kjer so se lahko mimoidoči v miru in samoti poglobili v svoje misli in si olajšali skrbi. Ko je po smrti grofa Guglielma postal javni park – bilo je v zgodnjih devetdesetih – je svojim zvestim obiskovalcem ponujal neke vrste psihofizično oskrbo, kakršne verjetno ne bi nudil noben wellness center ali zdravilišče: odnos, sestavljen iz navad, barv, kjer je prevladovala zelena, iz intimnih in nujnih ritualov, iz umika z obremenjene ceste, iz otoka miru.

Zaprt je bil zadnjih pet let iz različnih, tudi tragičnih razlogov; 22. marca letos pa je znova odprl vrata po celostni prenovi, ki je trajala približno eno leto in bila financirana iz sredstev PNRR, čeprav so izredna vzdrževalna dela stekla že prej. V tem času so postopoma posekali številna drevesa, izginili so celega palme in trstičja, obnovili poti, odstranili grmovje in zgodovinske žive meje, nato zasadili ciprese, lovorje, mirte, da bi sledili izvirni zasnovi »mediteranskega vrta«, obnovili številne kipi, pergole, stopnišča in tempelj, zgrajen v začetku 20. stoletja na vrhu umetnega grička. V nekem obdobju je bilo, v zadnjem letu, sprehod po Viale XX Settembre in bežen pogled v park psihično nevarna operacija, saj je prizor v marsikom, zlasti starejših, vzbujal podobe iz Apokalipse zdaj, tiste vietnamske. To je bil težak čas za vse, ki so imeli čustveno in izključno vez s parkom. Sporočilo fundacije, ki upravlja park in posesti, podedovane od družine Coronini, pa je usmerjeno v prihodnost parka, k nujnim potrebam po čiščenju in celostni ureditvi rastlinskih delov, ki so se poslabšali (rastline so »gradbeni material«, ki sčasoma odmira) in ki jih je bilo treba neizogibno nadomestiti z delom, katerega estetski učinki bodo vidni šele čez čas.

Če pustim ob strani tako prazne sentimentalnosti – moj odnos do parka je dobro znan – kot tudi poglobljene ocene glede sprejetih odločitev, lahko osebno vidim – ko se ozrem na glavni vhod v park Coronini – obsežen vrt, v katerem praznina prevladuje nad polnostjo, svetloba je glavni igralec, kulise dreves, ki so obrobljala glavno pot in bila v ozadju čudovite arhitekture pergol z nišami, v katerih so bile baročne skulpture Marinalija, so čudežno izginile. Ostalo je le nekaj zanemarjenih iglavcev in lep platana. Prevladujejo na novo zasajene trate, številne agave in juke, ponovno uvedene pred leti in v dobri fazi rasti tako ob vhodnem stopnišču kot na razgledni točki, kjer se ponovno uveljavlja moj ljubljeni ficus repens. Na delu proti gričku je bilo čiščenje neusmiljeno, silovito izstopajo silhuete velikih kraških skal, s katerimi je park posejan, in ki tvorijo drugo nosilno strukturo vrta; ko se vzpenjam po poti proti templju, me spremlja prijetna, čeprav nekoliko razredčena senca hrastovega gozdička. Tu končam natančen opis, saj želim svojo misel nadaljevati drugje.

Ob dejanski odsotnosti rastlinske mase, ki bi podarila prijeten, mehak in neprekinjen pogled, kjer na primer obrezani lovorji tvorijo glavni poti precej geometrično in skoraj štrlečo podobo – čeprav v duhu filološke obnove – v tej začasni odsotnosti z močjo izstopi ogrodje vrta: reliefna oblika tal, skale, arhitekturni elementi – vse, kar je bilo postopoma zgrajeno od konca 19. do začetka 20. stoletja – zdaj postaja izrazito vidno. Kipi izstopajo nad vsem, svetli in pomirjujoči, številni in lepo izdelani, kakršnih ni mogoče najti ne v Gorici ne v njeni okolici, osvobojeni prašne sence časa. Kipi pripovedujejo posebno zgodbo posvetne, filozofske in v tem primeru tudi turistične mode, ki je nekoč prevladovala pri urejanju vrtov: ni križev, ni Marij, temveč zgolj goste in mehke figure, ki predstavljajo večne grške mite – Reka, Venera, Apolon, Narcis… neločljiva povezanost med človekom in naravo. Ko je gostu pokazati svoj vrt pomenilo pokazati mu notranji svet lastnika ali lastnice. Tu se je on imenoval Alfredo, ona pa Carolina.